Seznam točk

Danes se začenja advent, zato je dobro, da smo pregledali pasti, ki nam jih nastavljajo sovražniki duš: nered čutnosti in lahkoživega življenja, nesmisel razuma, ki se upira Gospodu, vzvišena nadutost, ki ne rodi ljubezni ne do Boga ne do soljudi. Vsa ta stanja duha so resnične ovire in povzročajo veliko vznemirjenje. Zato nas liturgija vpelje v prošnjo za Božje usmiljenje: K tebi, Gospod, vzdigujem svojo dušo. Moj Bog, vate zaupam, naj ne bom osramočen, naj ne ukajo nad menoj moji sovražniki. Tako smo molili pri vstopnem spevu. In v odpevu pri darovanju bomo ponovili: vate zaupam; naj ne bom osramočen!

Sedaj, ko se približuje čas odrešenja, so nam v tolažbo besede iz ust svetega Pavla: Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih bili storili mi, marveč po svojem usmiljenju.

Če gledate po Svetem pismu, boste stalno odkrivali navzočnost Božjega usmiljenja: zemlja ga je polna, razliva se na vse njegove sinove, super omnem carnem; nas obdaja, je naš predhodnik, je povsod prisotno, da nam pomaga in nam je bilo stalno potrjeno. Ko se Bog v vlogi ljubečega Očeta z nami ukvarja, gleda na nas v svoji milosrčnosti: usmiljenje je blago, ljubko kakor deževni oblaki.

Jezus Kristus povzame in poveže vso to zgodovino Božjega usmiljenja z besedami: Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. In še ob drugi priliki: Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Izmed mnogih evangeljskih prizorov se nam je močno vtisnilo v spomin tudi usmiljenje do prešuštnice, prilika o izgubljenem sinu, o izgubljeni ovci, o dolžniku, obuditev edinega sina vdove iz Naina. Koliko dobrih razlogov za razlago tega velikega čudeža! Umrl je edini sin uboge vdove. Tisti, ki ji je pomenil smisel življenja, ki bi ji lahko pomagal v starosti. A Kristus ne naredi čudeža zaradi pravičnosti, naredi ga iz sočutja, ker ga v notranjosti gane človeška bolečina.

Kakšno gotovost bi nam moralo povzročiti Gospodovo sočutje! Če se bo zgodilo, da bo vpil k meni, ga bom uslišal, ker sem milostljiv. To je vabilo, obljuba, ki je ne bo prelomil. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. Sovražniki naše svetosti bodo brez moči, ker nas varuje Božje usmiljenje. In če — po lastni krivdi —, pademo, nam bo Gospod pomagal in nas dvignil. "Naučil si se izogibati se malomarnosti, se oddaljiti od ošabnosti, biti pobožen, osvoboditi se svetnih spon, izbirati večne in ne časne dobrine. Ker pa človeška šibkost ne more odločno korakati po spolzkem svetu, ti je dobri zdravnik tudi predpisal zdravila proti zablodam, in usmiljeni sodnik ti ni odrekel upanja do oprostitve."

Če je poklic prvo, če zvezda že sveti, da nam kaže pot k Božji ljubezni, potem ni smiselno dvomiti, kadar pride do tega, da se nam prikrije. V določenih trenutkih našega notranjega življenja se zgodi, skoraj vedno po naši krivdi, kar se je zgodilo med potovanjem Treh kraljev. Zvezda izgine. Božji lesk našega poklica nam je že znan, prepričani smo, da je dokončen. Vendar morda prah — naša beda —, ki se ob hoji dviga v teman oblak, preprečuje dostop do luči. Kaj takrat storiti? Slediti moramo tem svetim možem: spraševati. Herod se je zatekel k znanosti, da je krivično postopal. Trije kralji so jo uporabili, da so delali dobro. Vendar kristjani nimamo potrebe, da bi spraševali Heroda ali pa učenjake tega sveta. Kristus je svoji Cerkvi dal gotovost v nauku, tok milosti, ki lije iz zakramentov. Poskrbel je za ljudi, ki usmerjajo, ki vodijo, ki stalno kličejo v spomin pravo pot. Na razpolago nam je neskončno bogastvo znanosti: Božja beseda, ki jo Cerkev ohranja in varuje, Kristusova milost, ki jo prejemamo po zakramentih, pričevanje in zgled tistih, ki sveto živijo med nami, ki so znali s svojim življenjem zgraditi pot zvestobe do Boga.

Dovolite mi nasvet: če bi kdaj izgubili jasnost luči, se vedno zatecite k dobremu pastirju. Kdo je dobri pastir? Kdor pride skozi vrata zvestobe nauku Cerkve; kdor se ne vede kot najemnik: ko vidi, da prihaja volk, pusti ovce in zbeži, volk pa jih zgrabi in razkropi. Vedite, da Božja beseda ni prazna; in Jezusovo vztrajanje — vidite, s kakšno ljubeznivostjo govori o pastirjih in ovcah, o hlevu in čredi? —, je jasen dokaz o potrebi po dobrem vodniku za našo dušo.

"Če bi ne bilo slabih pastirjev," piše sveti Avguštin, "On ne bi omenjal dobrega. Kdo je najemnik? Tisti, ki vidi volka, pa beži. Tisti, ki išče svojo slavo, ne pa Kristusove; tisti, ki si ne upa z lastno svobodno presojo grajati grešnikov. Volk zagrabi ovco za vrat; vrag zapelje vernika v prešuštvo. Ti pa si tiho, ne grajaš. Ti si najemnik; videl si volka, pa si zbežal. Morda rečeš: ne, tukaj sem; nisem zbežal. Ne, odgovorim, zbežal si, ker si ostal tiho; tiho, ker si se zbal."

Svetost Kristusove neveste je bila vedno razvidna — in je tudi danes —, iz množičnosti dobrih pastirjev. Vendar nas krščanska vera, ko nas uči preprostosti, ne zavaja v naivnost. Najemniki lahko molčijo, lahko pa tudi govorijo besede, ki niso Kristusove. Zato, če Gospod dovoli, da se znajdemo v temi, tudi glede malih stvari, če čutimo, da naša vera ni trdna, se približajmo dobremu pastirju, ki vstopi skozi vrata, ker je to njegova pravica; k tistemu, ki da svoje življenje za druge in hoče biti v besedi in dejanju zaljubljena duša, morda tudi grešnik, ki pa vedno zaupa v Kristusovo odpuščanje in usmiljenje.

Če vam vest očita kako napako — pa čeprav se vam ne zdi huda —, če dvomite, pojdite k zakramentu sprave. Pojdite k svojemu spovedniku, ki zna od vas zahtevati močno vero, nežno dušo, pravo krščansko utrjenost. Cerkev daje popolno svobodo za spoved pri katerem koli duhovniku, ki ima za to veljavno dovoljenje; vendar bo kristjan z jasnim življenjem pristopil — povsem svobodno! —, k tistemu, ki ga pozna kot dobrega pastirja, ki mu bo lahko pomagal dvigniti pogled in spet zagledati v višavah Gospodovo zvezdo.

Kako naj si razlagamo tako zaupno molitev, to gotovost, da ne bomo podlegli v boju? To prepričanje ima svojo podlago v dejstvu, ki ga bom vedno občudoval: v našem Božjem otroštvu. Gospod, ki nas v tem postnem času nagovarja k spreobrnjenju, ni nikakršen gospodovalen tiran, pa tudi ne tog in neizprosen sodnik: je naš Oče. Govori nam o naših grehih, naših napakah, o pomanjkanju naše velikodušnosti, toda zato, da bi nas odrešil vsega tega, da nam obljubi svoje prijateljstvo in ljubezen. Zavest o našem Božjem otroštvu daje veselje našemu spreobrnjenju, pove nam, da se vračamo v Očetovo hišo.

Božje otroštvo je temelj duha Opus Dei. Vsi ljudje so Božji otroci. Vendar sin lahko pred očetom reagira na različne načine. Potruditi se moramo, da bomo otroci, ki se zavedajo, da nam Gospod, ki nas ljubi kot svoje otroke, kot takim nudi prostor v svojem domu, sredi tega sveta, da smo člani njegove družine, da je naše, kar je njegovega, in njegovo, kar je našega, da čutimo do Njega to domačnost in zaupanje, zaradi katerega ga prosimo — kot majhni otroci —, za zvezde!

Božji otrok se obrača h Gospodu kot k Očetu. Njegov odnos ni hlapčevski, ni formalen priklon, zgolj vljudnost, ampak je poln odkritosrčnosti in zaupanja. Bog se ne zgraža nad ljudmi. Bog se ne naveliča naše nezvestobe. Naš nebeški Oče odpusti vsako žalitev, ko se sin povrne k Njemu, ko se pokesa in prosi odpuščanja. Naš Gospod je tako očetovski, da prehiti našo željo po odpuščanju in nam z odprtimi rokami pride milostno naproti.

Glejte, ničesar novega ne odkrivam. Spomnite se prilike, ki nam jo je Božji Sin pripovedoval, da bi spoznali ljubezen Očeta, ki je v nebesih: prilike o izgubljenem sinu.

Ko je bil še daleč, pravi Sveto pismo, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. To so besede Svetega pisma: ga je poljubil, zasul ga je s poljubi. Se je mogoče izraziti še bolj človeško? Je mogoče na še bolj slikovit način opisati očetovsko ljubezen Boga do ljudi?

Pred Bogom, ki nam hiti naproti, ne moremo ostati tiho; s svetim Pavlom kličemo Abba, Pater! Oče, Oče moj! Kljub temu, da je Stvarnik vesolja, mu niso mar visokodoneči naslovi in tudi ne pogreša priznavanja svojega gospostva. Hoče, da ga kličemo Oče, da uživamo v tej besedi in da se nam ob tem duša napolni z veseljem.

Na neki način je človeško življenje stalno vračanje v hišo našega Očeta. Vračanje preko skesanosti, spreobrnitve srca, ki pomeni željo po spremembi, trdno odločitev, da se bomo poboljšali, kar se zatorej pokaže v požrtvovalnih dejanjih in predanosti. Vrnitev v Očetovo hišo po zakramentu sprave, pri katerem si z izpovedjo svojih grehov oblečemo Kristusa ter tako postanemo njegovi bratje, člani Božje družine.

Bog nas pričakuje, kot oče v priliki, z odprtimi rokami, čeprav si tega ne zaslužimo. Naš dolg ni važen. Kot v primeru izgubljenega sina, je potrebno le, da odpremo svoje srce, da zahrepenimo po domu svojega Očeta, da se čudimo in veselimo nad Božjim darom, da se lahko imenujemo in smo, kljub tako slabemu odzivu s svoje strani, resnično Njegovi otroci.

Kdor je namenjen v boj, bo poiskal sredstva za to. Sredstva pa se v teh dvajsetih stoletjih krščanstva niso spremenila: molitev, mrtvičenje in redno prejemanje zakramentov. Ker je mrtvičenje tudi molitev — molitev čutov —, lahko ta sredstva opišemo z dvema besedama: molitev in zakramenti.

Želel bi, da se zdaj ustavimo pri zakramentih, studencu Božje milosti, čudovitem izrazu Božjega usmiljenja. Počasi premišljujmo definicijo, ki jo uporablja katekizem sv. Pija V.: določena čutna znamenja, ki povzročajo milost, istočasno pa jo razglašajo, kot da nam jo postavljajo pred oči. Bog, naš Gospod, je neskončen, njegova ljubezen je neizčrpna, njegova milosrčnost in usmiljenje do nas nimata meja. Čeprav nam naklanja svojo milost na mnoge druge načine, je izrecno in svobodno — samo On je lahko tako naredil —, postavil teh sedem učinkovitih znamenj, da bi ljudje na stalen, preprost in dosegljiv način lahko postali deležni zaslug odrešenja.

Če se opustijo zakramenti, izgine pravo krščansko življenje. Kljub temu ni skrivnost, da posebno v današnjem času nekateri pozabljajo in celo prezirajo ta odrešilni tok Kristusove milosti. Človeka zaboli, ko mora govoriti o tej rani družbe, ki se šteje za krščansko, a je treba o tem govoriti, da se v naših dušah zakorenini želja, da bi pristopali k tem virom posvečenja s še večjo ljubeznijo in hvaležnostjo.

Brez vsakega pomisleka odlašajo s krstom novorojencev in jih s tem prikrajšajo — kar je hud prekršek proti pravičnosti in ljubezni —, za milost vere, neizmerni zaklad prebivanja svete Trojice v duši, ki pride na svet z madežem izvirnega greha. Skušajo tudi ovreči sámo naravo zakramenta svete birme, ki ga je izročilo vedno soglasno obravnavalo kot okrepitev duhovnega življenja, tiho in plodno izlitje Svetega Duha, s katerim bi se duša, nadnaravno utrjena, mogla bojevati — miles Christi, kot Kristusov vojak —, v tem notranjem boju proti sebičnosti in poželenju.

Če izgubimo čut za Božje stvari, bomo težko razumeli zakrament sprave. Spoved ni pogovor med dvema človekoma, temveč Božji dialog; je sodišče zagotovljene in Božje pravičnosti, predvsem pa polno usmiljenja, z ljubečim Sodnikom, ki nima veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi.

Nežnost našega Gospoda je res neskončna. Le poglejte, kako pozoren je do svojih otrok. Zakon je spremenil v sveto vez, podobo Kristusove zveze s svojo Cerkvijo; to je velik zakrament, na katerem temelji krščanska družina, ki bo, z Božjo milostjo, okolje miru in edinosti, šola svetosti. Starši so sodelavci Boga. Iz tega izvira prijetna dolžnost otrok, da jih spoštujejo. Po pravici lahko imenujemo četrto Božjo zapoved — to sem zapisal pred mnogimi leti —, najslajšo zapoved dekaloga. Če je življenje v zakonu tako, kot Bog hoče, sveto, bo dom svetel in vesel kotiček miru.

Veselje je krščanska dobrina. Zakrije ga samo žalitev Boga; kajti greh je rezultat sebičnosti, sebičnost pa vzrok žalosti. Toda še tedaj veselje ostane v žerjavici duše, saj vemo, da Bog in njegova mati nikoli ne pozabita na ljudi. Če se pokesamo, če iz našega srca privre dejanje obžalovanja, če se očistimo v zakramentu svete spovedi, nam Bog pride naproti in nam odpusti; in žalost izgine. Zato se je treba poveseliti in vzradostiti, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.

Te besede povzamejo čudovit konec prilike o izgubljenem sinu, ki se je nikoli ne bomo naveličali premišljevati: "Poglej, kako ti Oče prihaja naproti; objel te bo čez rame, te poljubil v znamenje ljubezni in nežnosti, naročil, naj ti dajo obleko, prstan, obutev. Ti se še vedno bojiš graje, on pa ti vrača dostojanstvo; bojiš se kazni, on pa te poljublja; bojiš se jezne besede, on pa ti pripravlja gostijo."

Ljubezen Boga je nedoumljiva. Če tako ravna s človekom, ki ga je užalil, kako bo šele počastil svojo mater, ki je brezmadežna, Virgo fidelis, presveta Devica, vedno zvesta?

Če je Božja ljubezen tako velika, kljub temu da je v človeškem srcu, pogosto izdajalskem, tako malo prostora, kakšno je potem šele srce Marije, ki se ni nikdar niti malo upiralo Božji volji?

Glejte, kako tudi liturgija današnjega praznika sporoča, da je s človeškim umovanjem nemogoče razumeti neskončno Božje usmiljenje. Namesto da bi razlagala, poje; spodbuja domišljijo, da bi vsakdo z navdušenjem pristopil k čaščenju. Kajti resničnost bo vse to presegla: Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Če kralj hrepeni po tvoji lepoti, on je vendar tvoj gospod, se mu pokloni. Vsa bleščeča je kraljeva hči v notranjem prostoru, iz zlatih pletenin je njena obleka.

Liturgija se bo končala z Marijinimi besedami, v katerih se največja ponižnost prepleta z največjo slavo: Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni.

Cor Mariae dulcissimum, iter para tutum; presladko Marijino Srce, daj nam moč in gotovost na naši zemeljski poti; bodi ti sama naša vodnica, ker poznaš pot in zanesljivo bližnjico, ki po tvoji ljubezni vodita k ljubezni Jezusa Kristusa.