Seznam točk

Je res — ne verjamem, ne verjamem — da na zemlji ne živijo ljudje, temveč trebuhi?

Požrešnost je začetek nečistosti.

Če svinja (da, svinja!) poje še tako slastno in okusno jed, jo v najboljšem primeru spremeni le v svinjsko meso!

Ko sprejemamo ideje, bodimo angeli, da jih oplemenitimo. — Sicer pa bodimo ljudje: ti lahko spreminjajo živila v plemenite in lepe mišice, v mogočen um, … ki je sposoben razumeti in častiti Boga.

— Nikakor pa … ne bodimo zveri, kot toliko drugih!

Požrešnost je grda razvada. — Se ti ne zdijo vsaj malo smešni in ravno toliko gnusni ti pomembni gospodje, ki sedijo ob mizi in resno kot v kakšnem obredu v svoje prebavne organe spravljajo maščobo, kakor da bi bil to “cilj”?

Pri mizi ne govori o hrani: to je neotesanost, ki zate ni primerna. — Govori o čem plemenitem — o duši ali o razumu — pa boš povzdignil to dolžnost.

Tistega dne, ko vstaneš od mize, ne da bi storil majhno dejanje mrtvičenja, boš jedel kot pogan.

Navadno ješ več, kot je potrebno. — In ta prenasičenost, ki te pogosto obtežuje in povzroča telesno neugodje, ti preprečuje, da bi okušal nadnaravne dobrine, in otopi tvoj razum.

Kako lepa krepost, tudi na zemlji, je zmernost!

Nič manj srečen nisi, če imaš manj, kot če bi imel preveč.