Seznam točk

Delovanje brez molitve nima vrednosti: molitev pridobi svojo ceno z žrtvijo.

Najprej molitev, nato zadoščevanje; na tretjem mestu, res zelo na “tretjem mestu”, delovanje.

Molitev je temelj duhovne zgradbe. — Molitev je vsemogočna.

“Domine, doce nos orare.” — Gospod, nauči nas moliti! — In Gospod jim je odgovoril: Kadar molite, recite: “Pater noster qui es in coelis … ” — Oče naš, ki si v nebesih …

Le kako ne bi visoko cenili ustne molitve!

Počasi. — Pazi, kaj praviš, kdo govori in komu. — Kajti to hitro govorjenje, brez časa za premislek, je hrup, ropotanje praznih pločevink.

In skupaj s sveto Terezijo ti bom rekel, da tega ne imenujem molitev, če še tako premikaš ustnice.

Tvoja molitev naj bo liturgična. — Ko bi se le navdušil za branje psalmov in molitev iz misala, namesto za osebne in priložnostne molitve.

“Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz božjih ust,” je rekel Gospod. — Kruh in beseda: hostija in molitev.

Sicer ne boš živel nadnaravnega življenja.

Iščeš družbo prijateljev in v pogovoru z njimi je zaradi njihove ljubeznivosti in prijaznosti pregnanstvo tega sveta lažje, … čeprav nas prijatelji včasih izdajo. — To se mi ne zdi slabo.

Toda … zakaj vsak dan z večjo gorečnostjo ne iščeš družbe, pogovora z velikim Prijateljem, ki nikoli nikogar ne izda?

“Marija si je izvolila najboljši del,” beremo v svetem evangeliju. — In tam je: pije učiteljeve besede. V navideznem brezdelju moli in ljubi. — Potem pa spremlja Jezusa pri njegovem oznanjevanju po mestih in vaseh.

Kako težko ga je spremljati brez molitve!

Da ne znaš moliti? — Postavi se v božjo pričujočnost in kakor hitro začneš praviti: “Gospod, saj mi molitev ne gre! …” bodi gotov, da si začel moliti.

Pisal si mi: “Moliti pomeni govoriti z Bogom. Ampak, o čem?” — O čem? O Njem, o tebi: veselje, žalost, uspehi, porazi, plemenita hrepenenja, vsakodnevne skrbi … slabosti! Zahvale in prošnje, ljubezen in zadoščevanje.

Z dvema besedama: spoznavati Njega in sebe. Biti z Njim!

“Et in meditatione mea exardescit ignis.” — In med mojo meditacijo je ogenj zagorel. — Zato greš molit, da postaneš ogenj, živi plamen, ki bo dajal toploto in svetlobo.

Ko ne veš, kako naprej, ko čutiš, da ugašaš, in če ne moreš vreči na ogenj velikih dišečih polen, vrzi nanj vsaj veje in listje drobnih ustnih molitev, vzklikov, ki bodo vzdrževali ogenj. — In koristno boš porabil svoj čas.

Nasmehnil sem se tvoji … nepotrpežljivi molitvi. —Rekel si mu: “Jezus, nočem se postarati … predolgo bi moral čakati, da bi te videl! Morda takrat moje srce sploh ne bo več tako živo bílo, kot bije zdaj. Ko bom star, se mi zdi prepozno. Zdaj bi bilo najino združenje bolj živo, ker te ljubim z ljubeznijo mladeniča.”

Ugaja mi, da živiš tisto “hrepeneče zadoščevanje”: Svet! si mi rekel. — Dobro. Toda na prvem mestu naj bodo tvoja nadnaravna družina in družina po rodu ter ljudje te dežele, ki je naša domovina.

Rekel si mu: “Ne zaupaj mi … Jaz pa tebi zaupam, Jezus … Prepuščam se tvojim rokam, vanje izročam vse, kar imam: svojo bedo!” — To se mi zdi dobra molitev.

Kristjanova molitev ni nikoli samogovor.

“Minute tišine.” — Pustite jih tistim, katerih srca so suha.

Katoličani, božji otroci, govorimo z našim Očetom, ki je v nebesih.

Ne opuščaj svojega duhovnega branja. — Branje je napravilo veliko svetnikov.

V branju — mi pišeš — si ustvarjam zalogo goriva. — Najprej se zdi, da je to brezoblična gmota, a ravno tu si moj spomin velikokrat sam poišče snov, ki mojo molitev napolni z življenjem in zaneti zahvalo po obhajilu.

Madridska fronta. Kakšnih dvajset oficirjev v plemeniti in veseli družbi. Zasliši se pesem, še ena in za njo še ena.

Tisti mladi poročnik z rjavimi brki je slišal le prvo:

“Razdeljenega srca

ne želim, ga nočem;

če pa dam ti svoje,

dam ti vsega, celega.”

“Kakšen odpor, da bi dal vse svoje srce!”

— In molitev je stekla v mirnem in širokem toku.

Če se ne mrtvičiš, ne boš nikoli postal človek molitve.

S pomočjo pokore naj tvoja volja zahteva od čutov, kar ji ostale sile odrekajo v molitvi.

Človek molitve je rekel: naj bo Jezus v namenih naš cilj, v čustvih naša ljubezen, v besedah naš predmet, v dejanjih naš zgled.

Ta nadnaravni način ukrepanja je prava vojaška taktika. — V vsakodnevnih bojih tvojega notranjega življenja se bojuješ na položajih, ki so daleč stran od utrjenih zidov tvoje trdnjave.

Že tukaj mora sovražnik naleteti na tvoje majhne odpovedi, redno molitev, tvoje vsakodnevno delo, tvoj življenjski načrt. Le težko se bo prebil do utrdbenih stolpov tvojega gradu, ki so povsem nezaščiteni pred napadi. — In če mu uspe, bo že izčrpan.