Seznam točk

Če se ne mrtvičiš, ne boš nikoli postal človek molitve.

Primerne besede, šala, ki ni prišla iz tvojih ust; prijazen nasmeh temu, ki te moti; tišina pred krivično obsodbo; dobrohoten pogovor z nadležneži in vsiljivci; vsakodnevno razumevanje za zoprne in nadležne podrobnosti ljudi, s katerimi živiš … Vztrajnost v vsem tem je pristna notranja odpoved.

Ne reci: ta človek me utruja. — Misli si: ta človek me posvečuje.

Noben ideal se ne uresniči brez žrtve. — Odpovej se sebi. — Kako lepo je biti žrtev!

Kolikokrat si prizadevaš, da bi v nečem služil Bogu … potem pa se moraš v svoji bedi zadovoljiti s tem, da mu ponudiš le svojo nemoč, izraz nezmožnosti ob izpolnjevanju tako lahkega cilja.

Ne zapravi nobene priložnosti, da se odpoveš lastni sodbi. — Težko je, … a je prijetno božjim očem!

Ko zagledaš preprost lesen križ, ki je sam, zaničevanja vreden, brez vrednosti … in brez križanega, ne pozabi, da je ta križ tvoj križ: vsakodnevni, skriti križ, brez sijaja, brez tolažbe, … ki še čaka na svojega križanega. In ta križani moraš biti ti.

Išči mrtvičenja, ki ne mrtvičijo drugih.

Kjer ni mrtvičenja, ni kreposti.

Notranje mrtvičenje. — Ne verjamem v tvoje notranje mrtvičenje, če vidim, da zaničuješ in ne izvajaš mrtvičenja čutov.

Izpijmo kelih trpljenja tega bednega sedanjega življenja do poslednje kaplje. — Kaj pomeni trpeti deset, dvajset, petdeset let, … če so potem nebesa za zmeraj, za zmeraj?

— In predvsem — bolje od že navedenega razloga, “propter retributionem” —, kaj pomeni trpeti, če trpimo zato, da tolažimo, da ugajamo našemu Gospodu Bogu, v duhu zadoščevanja, združeni z Njim na križu, skratka, če trpimo iz ljubezni? …

Oči! Skozi njih vstopijo v dušo mnoge slabe reči. — Koliko je izkušenj, ki so podobne Davidovi! … — Če varujete pogled, je tudi vaše srce na varnem.

Praviš, da se boš po svoji volji kaznoval zaradi svoje šibkosti in pomanjkanja velikodušnosti?

— Dobro. A naj bo ta pokora obzirna, kot bi bila naložena sovražniku, ki je obenem tudi tvoj brat.

Veselje ubogih ljudi, pa čeprav izhaja iz nadnaravnega, vedno pusti grenak priokus. — Kaj pa si mislil? — Tukaj spodaj je trpljenje sol našega življenja.

Koliko teh, ki bi se pustili križati vpričo osuplih tisočih pogledov gledalcev, ne zna krščansko pretrpeti zbadanja vsakodnevnega življenja!

— Premisli torej, kaj je bolj junaško.

Prebirala sva — ti in jaz — junaško vsakdanje življenje nekega božjega moža. — Spremljala sva njegove mesece in leta trajajoče boje (kakšno “knjigovodstvo” pomeni to njegovo posebno spraševanje vesti!) ob zajtrku: danes je zmagal, jutri je bil premagan … Zapisoval je: “Danes nisem jedel masla … danes sem jedel maslo!”

Želim si, da bi tudi midva — ti in jaz — doživela najino … masleno “tragedijo”.

Junaški trenutek. — Čas je, da vstaneš. Brez oklevanja: nadnaravna misel in … pokonci!

— Junaški trenutek: to je mrtvičenje, ki krepi tvojo voljo in ne slabi narave.

Bodi hvaležen za sveti prezir, ki ga čutiš do samega sebe, kot da je posebna milost.

Če izgubiš nadnaravni smisel svojega življenja, bo tvoja ljubezen postala zgolj človekoljubje; tvoja čistost zgolj spodobnost; tvoje mrtvičenje zgolj nespamet; tvoja pokora zgolj bič in vsa tvoja dela neplodna.