Seznam točk

Molči. — Ne bodi otročji, izkrivljena podoba otroka, razvajen otrok, ta, ki prenaša novice in povzroča razprtije, opravljivec. — S svojimi zgodbami in čenčami si napravil ljubezen mlačno: opravil si najslabše delo in … če si slučajno — zlobni jezik — omajal trdne zidove vztrajnosti drugih, tvoja vztrajnost ni več božja milost, ker je izdajalsko sovražnikovo orodje.

Zakaj v obsojanju drugih dodajaš svoji kritiki grenkobo lastnih porazov?

S tem kritičnim duhom — verjamem, da ni godrnjanje — ne smeš vznemirjati vašega apostolata in ne svojih bratov. — Ta kritični duh je za vaše duhovno poslanstvo — ali mi oprostiš, če povem kar naravnost? — velika ovira. Kajti medtem ko brez opravičenih razlogov — ti priznam, kljub najplemenitejšim namenom — ocenjuješ delo drugih, sam ne storiš nič koristnega in s svojim zgledom nedejavnosti zaustavljaš uspešno delovanje vseh.

“Torej,” vprašaš nemirno, “ta kritični duh, ki je kot bistvo mojega značaja? …”

Glej. — Pomiril te bom. Vzemi pero in kos papirja: preprosto in z zaupanjem — in, seveda, na kratko — napiši stvari, ki te mučijo, predaj papir svojemu predstojniku in ne misli več nanj. — Ta, ki je vodja — ima posebno milost zaradi svojega položaja — bo shranil sporočilo … ali pa ga vrgel v smeti. — Ker tvoj kritični duh ni zlonameren in se ga poslužuješ le z najvišjimi nameni, je za tebe tako ali tako vseeno.

Delaj. — Ko boš imel skrbi, povezane z delom, se bo izboljšalo življenje tvoje duše: boš močnejši, ker se bo izgubilo to “čenčanje”, ki te uničuje.

O nikomer ne misli slabega, pa čeprav besede ali dejanja tistega kažejo, da je to upravičeno.

Nikoli ne kritiziraj: če ne moreš pohvaliti, raje molči.

Nikoli ne govori slabo o svojem bratu, čeprav imaš za to veliko razlogov. — Pojdi najprej pred tabernakelj, potem k duhovniku, tvojemu očetu, in svojo bolečino razkrij tudi njemu.

— In nikomur drugemu.

Obrekovanje je nesnaga, ki umaže in ohromi apostolat. — To je dejanje proti ljubezni, jemlje moč, prežene mir in prekine povezavo z Bogom.

Če si sam tako beden, zakaj te potem čudi beda drugih?

Ko sem sprevidel za kaj marsikdo porabi vse svoje življenje (jezik, jezik, jezik z vsemi svojimi posledicami), se mi zdi tišina vse bolj potrebna in prijetna. — In zelo dobro razumem, Gospod, da terjaš račune za vsako prazno besedo.

Laže je reči kot storiti. — Ti … ki imaš tako oster jezik — sekiro —, si morda kdaj vsaj poskusil narediti “dobro” to, kar drugi po tvojem “strokovnem” mnenju delajo slabše?

To je opravljanje, klevetanje, spletkarjenje, obiranje, govorice, zahrbtnost … obrekovanje? Podlost?

— “Vmešavanje” nekoga, ki se ga to sploh ne tiče, je težko kaj drugega kot navadno “čenčanje”.