Seznam točk

Svoje spraševanje vesti vedno končaj z obujanjem ljubezni — bolečine iz ljubezni —: zase, za vse grehe ljudi … — In premišljuj o očetovski skrbi Boga, ki je odstranil ovire, da se ne bi spotaknil čeznje.

Ne bodi tako slep in tako lahkomiseln, da se v duhu ne bi postavil v vsak tabernakelj, takoj ko zagledaš obzidje in stolp božje hiše — On te pričakuje.

Ne bodi tako slep in tako lahkomiseln, da Materi božji ne nameniš vsaj priprošnje, ko greš mimo krajev, za katere veš, da tam žalijo Kristusa.

Uporabljaj tiste svete “človeške spretnosti”, ki sem ti jih svetoval, da ne izgubiš božje navzočnosti: molitvene vzklike, obujanja ljubezni in zadoščevanja, duhovna obhajila, poglede na podobo naše Gospe …

Vstopi v rane križanega Kristusa. Tam se boš naučil varovati svoje čute, živel boš notranje življenje in neprestano daroval Očetu Gospodove in Marijine bolečine, da poplačaš svoje dolgove in dolgove vseh ljudi.

Ne prosi Jezusa le, naj ti oprosti tvoje grehe: ne ljubi ga le s svojim srcem …

Povrni mu za vse žalitve, ki so mu jih prizadejali, mu jih prizadevajo in mu jih bodo prizadejali … ljubi ga z močjo vseh src ljudi, ki so ga najbolj ljubili.

Bodi drzen: reci mu, da ga bolj noro ljubiš kot Marija Magdalena, bolj kot Velika in Mala Terezija … ter bolj kot Avguštin, Dominik in Frančišek, bolj kot Ignacij in Ksaverij.

Obžalovanje iz ljubezni. — Kajti On je dober. Tvoj Prijatelj je, ki je zate dal svoje življenje.

— Vse, kar je na tebi dobrega, je Njegovo. — Ker si ga tako razžalil … Ker ti je odpustil … On! … tebi!!

— Jokaj, sin moj, od obžalovanja iz ljubezni.

Kako se je ob vznožju oltarja razjokal mlad duhovnik, ki si je zaslužil mučeništvo, ker se je spomnil nekoga, ki je v smrtnem grehu prišel sprejet Kristusa!

— Ali tudi ti tako zadoščuješ?

Naša volja, z milostjo, je pred Bogom vsemogočna. — Če spričo neštetih žalitev proti Gospodu z odločno voljo rečemo Jezusu, naprimer, ko se vozimo s tramvajem: “Bog moj, hotel bi tolikokrat obuditi ljubezen in zadoščevanje, kolikor je med vožnjo obratov na kolesu tega vozila,” potem smo Jezusa v tistem trenutku zares ljubili in mu zadostili, kakor smo si tudi želeli.

Takšne “neumnosti” še vedno sodijo k duhovnemu otroštvu. To je neskončni dialog med nedolžnim otrokom in Očetom, ki je navdušen nad svojim otrokom:

— Povej mi, kako zelo me imaš rad! — In malček zlogujoče odgovarja: To-li-ko mi-li-jo-nov.