Seznam točk

Poglejmo sedaj njegovo blaženo Mater, ki je tudi naša Mati. Na Kalvariji, na morišču, moli. Taka drža pri Mariji ni nekaj novega. Vedno je ravnala tako, opravljala je svoje naloge, skrbela za svoj dom. Medtem, ko se je ukvarjala z zemeljskimi stvarmi, je ostala pozorna na Boga. Kristus, perfectus Deus, perfectus homo, je hotel, da nas tudi njegova Mati, najbolj vzvišeno bitje, milosti polna, potrdi v tej gorečnosti, da bi vedno dvigali svoj pogled k božji ljubezni. Spomnite se prizora ob oznanjenju: pristopi nadangel, da bi ji posredoval božje sporočilo — oznanilo, da bo postala Božja Mati — in najde jo zbrano v molitvi. Marija je popolnoma zatopljena v Gospoda, ko jo sveti Gabriel pozdravi: Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj! Nekaj dni kasneje izlije svoje veselje v Magnificat — ta marijanski spev, ki nam ga je Sveti Duh posredoval po tenkočutni zvestobi svetega Luka — sad običajnega Marijinega odnosa z Bogom.

Naša Mati je veliko premišljevala o besedah mož in žená iz Stare zaveze, ki so pričakovali Odrešenika, in o dogodkih, v katerih so nastopali. Občudovala je množico čudežev, obilico božjega usmiljenja do svojega ljudstva, ki je bilo tolikokrat nehvaležno. Ko premišljuje o tej nenehno obnavljajoči se nežni ljubezni iz nebes, privrejo iz njenega brezmadežnega srca ljubeče besede: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajtiozrl se je na nizkost svoje dekle. Otroci te dobre Matere, prvi kristjani, so se učili od nje in tudi mi se moremo in moramo učiti.

Vsi prazniki naše Gospe so veliki, saj so priložnosti, ki nam jih ponuja Cerkev, da bi z dejanji pokazali svojo ljubezen do svete Marije. Toda če bi moral izmed teh praznikov izbrati samo enega, bi izbral današnjega: Božje materinstvo presvete Device Marije.

To praznovanje nas vodi k premišljevanju nekaterih središčnih skrivnosti naše vere: k meditaciji o učlovečenju Besede, kar je delo vseh treh oseb presvete Trojice. Marija, hči Boga Očeta, je po Gospodovem učlovečenju v njenem brezmadežnem telesu nevesta Boga Svetega Duha in mati Boga Sina.

Devica Marija je na načrte, katere ji je razodel Stvarnik, svobodno odgovorila “da”, in takrat je božja Beseda privzela človeško naravo: razumsko dušo in telo, izoblikovano v prečistem Marijinem telesu. Božja in človeška narava sta se združili v eni sami osebi: Jezusu Kristusu, ki je pravi Bog, in od takrat naprej pravi človek; večni Edinorojenec Očeta in od tistega trenutka naprej, kot človek, pravi sin Marije. Zato je naša Gospa Mati učlovečene Besede, druge osebe presvete Trojice, ki je s seboj — brez mešanja obeh narav — za vedno zedinila človeško naravo. Sveti Devici lahko glasno, kot najlepšo hvalo, izrečemo te besede, ki izražajo njeno najvišje dostojanstvo: Božja Mati.

To je bila vedno gotova vera. Proti tistim, ki so jo zanikali, je efeški koncil razglasil: “Kdor ne priznava, da je Emanuel v resnici Bog in da je sveta Devica zato Bogorodica (Božja Mati), rodila je namreč po mesu božjo Besedo, ki je postala meso, bodi izobčen.”

Zgodovina nam je ohranila pričevanje o veselju kristjanov ob teh jasnih, točnih odločitvah, ki so potrjevale, kar so vsi verovali: “Vse prebivalstvo mesta Efeza je od zgodnjih jutranjih ur do večera hrepeneče pričakovalo odločitev … Ko se je razvedelo, da je bil povzročitelj bogokletja odstavljen, so vsi v en glas začeli slaviti Boga in vzklikati sinodi, ker je sovražnik vere padel. Takoj ko smo stopili iz cerkve, smo se v spremstvu bakel odpravili na svoje domove. Bilo je ponoči. Celo mesto je bilo veselo in razsvetljeno.” Tako piše sveti Ciril in moram priznati, da je celo z razdalje šestnajstih stoletij tisti odziv pobožnosti name napravil globok vtis.

Bog daj, da bi ista vera žarela v naših srcih in da bi se iz naših ust dvignil zahvalni spev. Ko je namreč presveta Trojica izbrala Marijo za Mater Kristusa, ki je človek kot mi, je vsakega izmed nas postavila pod njen materinski plašč. Je Božja Mati in naša Mati.

Mi pa sedaj nadaljujmo s premišljevanjem te skrivnosti o Marijinem Božjem materinstvu v molčeči molitvi, ko z dna duše pritrjujemo: Devica Marija, Božja Mati, On, ki ga nebesa ne morejo zaobjeti, je vstopil v tvoje telo, da bi nase prevzel človeško naravo. Poglejte, kaj nam danes na ustnice polaga liturgija: Blagor telesu Device Marije, ki je nosilo Božjega Sina. Vzklik, ki je star in nov, človeški in božji. Pomeni, da Gospodu rečemo, tako kot je v rabi v nekaterih krajih, kadar želijo komu izkazati čast: Blagor materi, ki te je rodila!