Seznam točk

Nikoli ne bomo mogli razumeti te Kristusove svobode, ki je neizmerna, neskončna, kakor njegova ljubezen. Toda najdragocenejši zaklad njegove velikodušne, popolne žrtve nas mora nagniti k razmišljanju: Gospod, zakaj si mi dal ta privilegij, da sem zmožen slediti tvojim korakom, hkrati pa sem te zmožen žaliti? S tem smo uspeli natančno opredeliti pravilno uporabo svobode, če je naravnana k dobremu, ter njeno napačno naravnanost, ko se človek zaradi te sposobnosti oddalji od Ljubezni vseh ljubezni in pozabi nanjo. Osebna svoboda, ki jo branim in jo bom vedno branil z vsemi svojimi močmi, me vodi k temu, da se prepričano in z gotovostjo, zavedajoč se svoje slabotnosti, sprašujem: Kaj pričakuješ od mene, Gospod, da to prostovoljno izpolnim?

Odgovarja nam Kristus sam: veritas liberabit vos, resnica vas bo osvobodila. Katera je ta resnica, ki v vsem našem življenju začenja in končuje pot svobode? Povzel vam jo bom z veseljem in gotovostjo, ki prihajata iz odnosa med Bogom in njegovimi ustvarjenimi bitji: zavedanje, da smo izšli iz božjih rok, da smo predmet posebne ljubezni presvete Trojice, da smo otroci tako velikega Očeta. Prosim mojega Gospoda, da bi se hoteli tega zavedati, dan za dnem okušati to resnico: tako bomo ravnali kot svobodni ljudje. Ne pozabite: kdor ne ve, da je božji otrok, ne pozna najgloblje resnice o sebi in v njegovem delovanju mu primanjkuje obvladovanja in umirjenosti, lastnih tistim, ki ljubijo Gospoda bolj kot karkoli drugega.

Prepričajte se: da bi si zaslužili nebesa, si moramo svobodno prizadevati s polno, neprekinjeno in prostovoljno odločenostjo. Toda svoboda sama po sebi ni dovolj: potrebuje usmeritev, vodnika. “Ni dobro, da duša nima nikogar, ki bi jo vodil; zato je bila odrešena, da bi bil njen kralj Kristus, čigar jarem je prijeten in čigar breme je lahko (Mt 11,30), ne pa hudič, čigar kraljestvo je težko.”

Zavrnite prevaro tistih, ki se zadovoljijo z žalostnim vzklikanjem: Svoboda, svoboda! Velikokrat se prav v tem klicanju skriva tragično suženjstvo: kajti odločitev, ki izbere zmoto, ne osvobaja; edini, ki osvobaja, je Kristus, saj je samo On Pot, Resnica in Življenje.

V božji navzočnosti se ponovno vprašajmo: Gospod, zakaj si nam dal to moč? Zakaj si položil v nas to sposobnost, da te lahko izberemo ali zavrnemo? Ti želiš, da to zmožnost pravilno uporabimo. Gospod, kaj želiš, da storim? Odkrit, točen odgovor je ta: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem.

Vidite? Svoboda dobi svoj pravi smisel, ko se uporablja v službi odrešujoče resnice, v iskanju neskončne božje ljubezni, ki nas odvezuje vseh sužnosti. Vsak dan večja je moja gorečnost, da bi na ves glas oznanil to nedoumljivo bogastvo kristjana: svobodo slave božjih otrok! V tem je povzeta dobra volja, ki nas uči slediti “dobremu, potem ko smo ga razločili od slabega”.

Rad bi, da premišljujete o neki temeljni točki, ki nas sooča z odgovornostjo naše vesti. Nihče ne more odločati namesto nas; “v tem je pri ljudeh najvišja stopnja dostojanstva: da se sami po sebi in ne po drugih usmerjajo k dobremu.” Mnogi smo od svojih staršev podedovali katoliško vero in po božji milosti, ko smo kmalu po rojstvu prejeli krst, se je v naši duši začelo nadnaravno življenje. Toda skozi vse življenje in celo skozi vsak naš dan moramo obnavljati naravnanost k temu, da ljubimo Boga bolj kot karkoli drugega. “Kristjan, pravi kristjan, je tisti, ki se podvrže gospostvu edine božje Besede,” ne da bi postavljal pogoje tej poslušnosti, in pripravljen se je upreti hudičevi skušnjavi z ravnanjem, kakršno je bilo Kristusovo: Gospoda, svojega Boga, počásti in samo njemu služi!

Ko v letih svojega duhovništva — ne bom rekel, da učim, temveč kričim o svoji ljubezni do osebne svobode, pri nekaterih opazim gesto nezaupanja, kot bi sumili, da obramba svobode predstavlja nevarnost za vero. Naj se pomirijo ti bojazljivci. Napad na vero predstavlja izključno napačna razlaga svobode: brez kakršnegakoli cilja, brez objektivnega merila, brez zakona, brez odgovornosti, z eno besedo: razbrzdanost. Na žalost je to tisto, kar zagovarjajo nekateri; taka zahteva pa dejansko pomeni napad na vero. Zato ni pravilno, če govorimo o svobodi posameznikove vesti v pomenu, ki vrednoti kot pozitivno moralno kategorijo to, da človek zavrne Boga. Spomnili smo že, da se lahko upremo Gospodovim odrešenjskim načrtom; zmožni smo, toda ne smemo tega storiti. In če bi nekdo premišljeno zavzel tako držo, bi grešil zaradi prelomitve prve in temeljne božje zapovedi: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo.

Jaz z vsemi svojimi močmi branim svobodo vseh vesti, ki izraža, da nikomur ni dovoljeno preprečiti drugemu človeku, da bi častil Boga. Treba je spoštovati zakonito hrepenenje po resnici: človeško bitje ima resno obveznost, da išče Gospoda, da ga spozna in ga časti, toda nihče na zemlji si ne bi smel dovoliti vsiljevati bližnjemu, naj prakticira vero, ki je le-ta nima. Prav tako si nihče ne sme prilastiti pravice, da škoduje tistemu, ki je vero prejel od Boga.

Naša sveta mati Cerkev se je vedno izrekala za svobodo in zavračala sleherni fatalizem, naj bo starodaven ali novejši. Pokazala je, da je vsak človek gospodar svoje usode, za dobro ali za slabo: tisti, ki se niso ločili od dobrega, bodo šli v večno življenje; tisti, ki so delali zlo, v večni ogenj. Vedno nas presune ta velikanska sposobnost — tvoja in moja, od vseh nas — ki hkrati razodeva znamenje naše plemenitosti. “Greh je do tolikšne mere prostovoljno zlo, da nikakor ne bi bil greh, če ne bi imel svojega začetka v volji: ta trditev uživa tolikšno očitnost, da se z njo strinja tisto malo modrecev in veliko nevednežev, ki naseljujejo svet.”

Ponovno povzdignem svoje srce v zahvalo Bogu, mojemu Gospodu, ker mu nič ni preprečevalo, da bi nas ustvaril brezhibne, z nepremagljivo naravnanostjo k dobremu, ki se ji ne bi mogli upreti, toda “presodil je, da bodo njegovi služabniki boljši, če mu bodo služili svobodno.” Kako velika je ljubezen, usmiljenje našega Očeta! Ob tej resničnosti njegovih božjih norosti do otrok si želim imeti tisoč ust, tisoč src, še več, da bi lahko živel v nenehnem slavljenju Boga Očeta, Boga Sina, Boga Svetega Duha. Pomislite: Vsemogočni, tisti, ki s svojo previdnostjo vlada vesolju, ne želi prisiljenih služabnikov, raje ima svobodne otroke. Čeprav se zaradi padca prvega para rodimo proni ad peccatum, nagnjeni h grehu, je v dušo vsakega od nas položil iskro njegove neskončne modrosti, da nas privlači dobro in da hrepenimo po trajnem miru. In vodi nas do razumevanja, da je resnico, srečo in svobodo mogoče doseči le, ko si prizadevamo, da bi v nas vzklilo to seme večnega življenja.

Že od otroštva, ali kakor pravi Sveto pismo: odkar imam ušesa za poslušanje, poslušam kričanje o socialnem vprašanju. Nič posebnega, to je stara, večna tema. Morda se je pojavila takrat, ko so se ljudje začeli na nek način organizirati in so postale opaznejše razlike v starosti, inteligentnosti, delovnih sposobnostih, interesih in osebnostih.

Ne vem, ali je obstoj družbenih razredov neizogiben; kakorkoli že, moje delo ni govoriti o teh rečeh, sploh pa ne tukaj, v tem molitvi namenjenem prostoru, kjer smo se srečali, da bi govorili o Bogu — v vsem svojem življenju nočem govoriti o ničemer drugem — ter da bi se pomenkovali z Bogom.

Mislite, karkoli vam je ljubše, glede vsega, kar je božja previdnost prepustila svobodni in legitimni človekovi presoji. Toda to, da sem Kristusov duhovnik, me obvezuje, da sežem višje ter vas spomnim, da nikoli ne smemo prenehati z udejanjanjem pravičnosti, tudi junaškim, če je potrebno.

Naša obveznost je, da branimo osebno svobodo vseh ljudi, saj vemo, da nas je Kristus osvobodil zasvobodo. Če ne ravnamo tako, s kakšno pravico zahtevamo svojo lastno svobodo? Prav tako moramo širiti resnico, kajti veritas liberabit vos, resnica nas osvobaja, nevednost pa zasužnjuje. Braniti moramo pravice vseh ljudi: pravico do življenja, pravico do tega, da imajo vse potrebno za dostojno življenje, pravico do dela in do počitka, do tega, da sami izberejo svoj stan, da si ustvarijo dom, imajo otroke znotraj zakona in da jih lahko vzgajajo, da lahko vedro preživijo čas bolezni ali starosti, da imajo dostop do kulture, do povezovanja s sodržavljani za doseganje pravičnih ciljev. Predvsem pa moramo ščititi pravico do popolnoma svobodnega spoznavanja Boga in ljubezni do Njega, kajti vest bo — če je pravilno izoblikovana — v vsem odkrivala Stvarnikove sledove.

Prav zato je nujno ponoviti — ne vmešavam se v politiko, temveč le potrjujem nauk Cerkve — da marksizem ni združljiv s Kristusovo vero. Ali obstaja kaj bolj nasprotujočega veri kakor režim, v katerem vse temelji na tem, da se iz duše odstrani ljubečo navzočnost Boga? Glasno zakličite, da se bo jasno slišal vaš glas: da bi živeli pravičnost, ne potrebujemo marksizma. Ravno nasprotno: ta izredno težka zmota zaradi svojih izključno materialističnih rešitev, ki ne poznajo Boga miru, ljudem postavlja ovire za doseganje sreče in razumevanja. V krščanstvu najdemo dobro luč, ki vedno daje odgovore na vse težave: dovolj je, če se iskreno trudite biti katoliški, non verbo neque lingua, sed opere et veritate, ne z besedami, tudi ne z jezikom, temveč z deli in zares. Spregovorite o tem vsakokrat, ko se pojavi priložnost — in če je treba, jo poiščite — brez pridržkov in brez strahu.