Seznam točk

Kdor je modrega srca, velja za razumnega, beremo v Knjigi pregovorov. Če razumnost dojemamo kot bojazljivost in pomanjkanje drznosti, je ne razumemo. Razumnost se izraža v trajnem razpoloženju, ki nagiba k pravilnemu delovanju: jasno določiti cilj in iskati najprimernejša sredstva, da bi ga dosegli.

Toda razumnost ni najvišja vrednota. Vedno se moramo vprašati: Čemú razumnost? Obstaja namreč tudi lažna razumnost — lahko bi jo kvečjemu imenovali premetenost — ki služi sebičnosti, ki izkorišča najugodnejša sredstva za doseganje nepoštenih ciljev. Če nekdo v tem primeru uporabi veliko bistroumnosti, ga to ne vodi nikamor drugam kakor k poslabšanju že tako slabe naravnanosti, in zasluži si očitek, ki ga je sveti Avguštin izrazil v neki pridigi ljudstvu: “Ali poskušaš nagniti božje srce, ki je vedno pravično, da bi se prilagodilo pokvarjenosti tvojega srca?” To je lažna razumnost tistega, ki misli, da ima na pretek svojih lastnih moči, da upraviči svoja dejanja. Ne imejte se v svojih očeh za pametne, pravi sveti Pavel, saj je pisano: Uničil bom modrost modrih, razumnost razumnih bom zavrgel.

Ta modrost srca, ta razumnost se ne bo nikoli spremenila v razumnost mesa, o kateri govori sveti Pavel: razumnost tistih, ki imajo pamet, pa se trudijo, da je ne bi uporabili za odkrivanje in ljubezen do Gospoda. Resnična razumnost je vedno pozorna na božje namige in v tem budnem poslušanju v duši prejme obljubo in resničnost odrešenja: Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim.

Modrost srca, ki usmerja in zahteva mnoge druge kreposti. Zaradi razumnosti je človek drzen, a ne nespameten; ne izogiba se — zaradi prikrite želje po udobju — potrebnemu naporu, da bi živel popolnoma skladno z božjimi načrti. Zmernost razumnega človeka ni neobčutljivost ali nepriljudnost; njegova pravičnost ni trdosrčnost; njegova potrpežljivost ni hlapčevstvo.

Učenci, piše sv. Janez, niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je tedaj rekel: Otroci, imate kaj prigrizniti? Ta Kristusov prizor domačnosti mi vzbuja veselje. Da to reče Jezus Kristus, Bog! On, ki že ima poveličano telo! Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli. Vrgli so jo torej, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Zdaj razumejo. Učencem pride na misel to, kar so tolikokrat slišali iz Učiteljevih ust: ribiči ljudi, apostoli. In razumejo, da je vse mogoče, ker je On tisti, ki vodi ribolov.

Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je tedaj rekel Petru: Gospod je. Ljubezen, ljubezen vidi od daleč. Ljubezen je prva, ki zazna te male pozornosti. Ta mladostni apostol z močno ljubeznijo, ki jo čuti do Jezusa, saj ga je imel rad z vso čistostjo in nežnostjo srca, ki nikoli ni bilo pokvarjeno, vzklikne: Gospod je!

Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo (…) in se vrgel v morje. Peter je ena sama vera. Vrže se v morje, navdan s čudovito drznostjo. Z Janezovo ljubeznijo in s Petrovo vero — kako daleč bomo prišli?