Seznam točk

Nekaterim je vse to morda domače; za druge je novo; za vse pa je naporno. Toda dokler bom živ, ne bom nehal oznanjati poglavitne nujnosti tega, da smo duše molitve, vedno (!), v katerikoli situaciji in v najrazličnejših okoliščinah. Bog nas namreč nikoli ne zapusti. Ni krščansko misliti na božje prijateljstvo le kot na neko zatočišče v skrajni sili. Se nam lahko zdi normalno ignorirati ali prezirati ljudi, ki jih ljubimo? Očitno ne. K tistim, ki jih ljubimo, se nenehno usmerjajo naše besede, želje, misli; kot nekakšna stalna prisotnost. Enako naj bo z Bogom.

S tem iskanjem Gospoda se naš celoten dan spremeni v en sam intimen in zaupen pogovor. To sem povedal in zapisal mnogokrat, pa mi ni mar ponoviti, kajti naš Gospod nam s svojim zgledom daje razumeti, da je primerno ravnanje takšno: nenehna molitev, od jutra do večera in od večera do jutra. Kadar gre vse z lahkoto: Hvala, moj Bog! Ko nastopi težek trenutek: Gospod, ne zapuščaj me! In ta Bog, krotak in iz srca ponižen, ne bo pozabil naših prošenj niti ne bo ostal brezbrižen, saj je On rekel: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!

Zato si prizadevajmo, da nikdar ne bi izgubili nadnaravnega pogleda, da bi za vsakim dogodkom videli Boga: v prijetnih in neprijetnih rečeh, v trenutkih tolažbe … in v trenutkih žalosti zaradi smrti drage osebe. Na prvem mestu pogovor s tvojim Očetom Bogom, ko iščemo Gospoda v središču naše duše. To ni nekaj, kar bi lahko šteli za malenkost, za nepomembnost: to je jasen izraz stalnega notranjega življenja, pristnega dialoga ljubezni. Ravnanje, ki nam ne bo povzročilo nikakršne psihološke deformacije, kajti za kristjana mora biti tako naravno kakor bitje srca.

Glejte, Gospod hrepeni po tem, da bi nas vodil s čudovitimi koraki, božjimi in človeškimi, ki se prenašajo v radostno odpoved, v kateri je veselje skupaj s trpljenjem, pozabljanje samega sebe. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi. Nasvet, ki smo ga slišali vsi. Odločiti se moramo, da mu bomo res sledili: da bo Gospod lahko uporabil nas, ko bomo postavljeni na vsa križpotja sveta — sami pa postavljeni v Boga — postali sol, kvas, luč. Ti boš v Bogu, da bi svetil, da bi dajal okus, rast in novo življenje.

Toda ne pozabi, da mi ne ustvarjamo te luči: samo odsevamo jo. Nismo mi tisti, ki rešujemo duše in jih vlečemo, da delajo dobro: smo zgolj orodje, bolj ali manj vredno, za odrešenjske načrte Boga. Če bi kdaj pomislili, da je dobro, ki ga storimo, naše delo, bi se vrnil napuh s še večjo izkrivljenostjo; sol bi izgubila svoj okus, kvas bi se pokvaril, luč bi se spremenila v temo.