Seznam točk

Jezus je samega sebe izročil v žgalno daritev iz ljubezni. In ti, Kristusov učenec, ti, ljubljeni božji otrok, ti, ki si bil odkupljen za ceno križa: tudi ti se moraš biti pripravljen odreči samemu sebi. Zato se ne ti ne jaz, ne glede na konkretne okoliščine, v katerih se nahajava, ne moreva obnašati sebično, pomehkuženo, lagodno, razpuščeno … — oprosti mi, če sem iskren — neumno! “Če stremiš po občudovanju ljudi in si želiš, da bi te opazili ali cenili, ter ne iščeš ničesar drugega kakor prijetno življenje, si zgrešil pot … V mesto svetih je dovoljeno vstopiti, počivati v njem ter za vse večne čase vladati s Kraljem samo tistim, ki vanj pridejo po trnjevi poti, strmi in ozki poti bridkosti.”

Potrebno je, da se prostovoljno odločiš nositi križ. Drugače bo tvoj jezik govoril, da posnemaš Kristusa, toda tvoja dejanja bodo to zanikala; na tak način ne boš mogel vzdrževati globokega notranjega odnosa z Učiteljem in ga ne boš resnično ljubil. Nujno je, da se kristjani temeljito prepričamo o tej resnici: nismo blizu Gospodu, kadar se ne znamo spontano odpovedati tolikim rečem, ki jih zahtevajo kaprice, nečimrnost, udobje, lastna korist … Niti en dan ne sme miniti, ne da bi ga začinil z milostjo in soljo mrtvičenja. In zavrni to misel, da si takrat prikrajšan, da postaneš nesrečnik. Skromna bo tvoja sreča, če se ne naučiš premagati samega sebe, če dovoliš, da te poteptajo in te obvladujejo tvoje strasti in trenutne želje, namesto da bi si odločno naložil svoj križ.

Spomnil sem se — gotovo me je kdo od vas že kdaj slišal govoriti o tem pri drugih meditacijah — na sanje nekega pisatelja iz španskega zlatega veka. Pred njim sta se odpirali dve poti. Ena od njiju je široka in prevozna pot, lahkotna, ob njej je obilo krčem in gostišč ter drugih prijetnih in lagodnih krajev. Ljudje gredo po njej na konjih ali v kočijah, spremljata jih glasba in smeh, nori izbruhi glasnega smeha; na njej je moč videti množico ljudi, opitih od navideznih, minljivih užitkov, kajti ta cesta se konča v prepadu brez dna. To je pot posvetnih ljudi, večnih lagodnežev: razkazujejo nekakšno veselje, ki ga v resnici nimajo; nenasitno iščejo vsakovrstno udobje in užitke …; bolečina, odpoved, žrtev jih navdajajo z grozo. Ničesar nočejo vedeti o Kristusovem križu in mislijo, da je to stvar tistih, ki niso čisto pri pravi. Toda brez pameti so prav oni: sužnjem nevoščljivosti, požrešnosti, čutnosti se na koncu godi veliko slabše in prepozno se zavejo, da so za plehke, ničeve stvari zapravili svojo zemeljsko in večno srečo. Gospod nas je opozoril: Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?

V drugačni smeri pa v teh sanjah poteka druga pot; tako ozka in strma je, da po njej ni mogoče jezditi na konjskem hrbtu. Vsi, ki se podajo na to pot, hodijo po njej z lastnimi nogami, morda v cikcaku, ter z vedrim obrazom, medtem ko stopajo po bodičju in se izogibajo skalam. Njihova oblačila so na nekaterih mestih razcefrana, enako njihovo meso. Toda na koncu jih čaka čudovit vrt, večna sreča, nebesa. To je pot svetih duš, ki se ponižajo, ki se iz ljubezni do Jezusa Kristusa veselo žrtvujejo za druge; pot tistih, ki se ne bojijo strmega vzpenjanja, ob tem ko ljubeče nosijo svoj križ, pa naj bo še tako težak; vedo namreč, da bodo, če omagajo pod njegovo težo, lahko ponovno vstali in nadaljevali hojo navkreber: Kristus je moč teh popotnikov.

Kaj zato, če se spotaknemo, če pa v bolečini padca najdemo energijo, ki nas ponovno vzravna in nas spodbudi, da nadaljujemo pot z novim pogumom? Nikar ne pozabite, da svetnik ni tisti, ki nikoli ne pade, temveč tisti, ki vedno znova vstane, s ponižnostjo in sveto trmo. Svetopisemska Knjiga pregovorov pravi, da pravični pade sedemkrat na dan, zato se ti in jaz, ubogi človeški bitji, ne smeva čuditi niti izgubljati poguma, ko se soočava s svojo osebno bedo ter ko se spotikava na poti, kajti šla bova dalje po njej, če bova iskala moč v Njem, ki nam je obljubil: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Hvala, Gospod, quia tu es, Deus, fortitudo mea, ker si bil vedno — Ti in samo Ti, moj Bog — moja moč, moje zavetje, moja opora.

Če si zares želiš napredovati v notranjem življenju, bodi ponižen. Vztrajno, zaupno se zatekaj h Gospodovi pomoči ter pomoči njegove svete Matere, ki je tudi tvoja Mati. Čeprav te še vedno močno boli še nezaceljena rana tvojega zadnjega spodrsljaja, vedro in mirno ponovno objemi križ in reci: Gospod, s tvojo pomočjo si bom prizadeval, da se ne bom ustavljal, zvesto bom odgovarjal na tvoja povabila, brez strahu pred strmim vzpenjanjem in pred navidezno enoličnostjo običajnega dela, pred bodičjem in ostrim kamenjem na poti. Vem, da me podpira tvoje usmiljenje in da bom na koncu našel večno srečo, veselje in ljubezen za vso večnost.

Prav v teh sanjah pa je ta pisatelj odkril še tretjo pot: ozko, prav tako polno ostrega kamenja in napornih strmin, kakor druga pot. Po njej je sredi tisočerih stisk hodilo nekaj ljudi s slovesno in veličastno držo. Toda tudi oni so končali v istem grozljivem prepadu, h kateremu je peljala prva pot. To je pot, po kateri hodijo hinavci, v katerih ni pravilnosti namena in katere vodi lažna gorečnost; tisti, ki sprevračajo božja dela tako, da jih pomešajo s časno sebičnostjo. “Neumnost je začeti težaven podvig z namenom, da bi bil občudovan; trudoma izpolnjevati božje zapovedi, hkrati pa stremeti k zemeljskemu plačilu. Kdor si s prakticiranjem kreposti prizadeva doseči človeške dobrine, je kakor tisti, ki za smešno ceno parih novčičev proda dragocen predmet: lahko bi si prislužil nebesa, a se raje zadovolji z minljivo hvalo … Zato pravijo, da je upanje hinavcev kakor pajčevina: toliko napora, preden ga stkejo, na koncu pa ga odnese en sam piš vetra smrti.”