Seznam točk

Te trenutke pogovora pred Gospodom bom nadaljeval z nekim zapiskom, ki sem ga uporabil že pred leti, in ki ohranja vso svojo aktualnost. Takrat sem povzel nekaj misli Terezije Avilske: “Vse je nič, in še manj kot nič, kar se konča in ni všeč Bogu.” Ali razumete, zakaj duša nič več ne okuša miru in vedrine, ko se oddalji od svojega cilja, ko pozabi, da jo je Bog ustvaril za svetost? Potrudite se, da ne bi nikoli izgubili tega nadnaravnega gledanja, niti v času razvedrila ali počitka, ki je v življenju vsakogar tako potreben kakor delo.

Kot sad najsvobodnejše pobude, ki jo izvršujete v časnih dejavnostih, lahko dosežete vrhunec vašega poklicnega dela ali uspete priti do najodmevnejših dosežkov; toda če boste zapostavili ta nadnaravni čut, ki mora biti na čelu vseh naših človeških opravil, boste žalostno zgrešili pot.

Toda vrnimo se k naši temi. Prej sem vam rekel, da čeprav dosežete najsijajnejše uspehe na družbenem področju, v javnem delovanju, v poklicnem delu, ne pazite pa na svojo notranjost in se ločite od Gospoda, boste na koncu kratko malo doživeli polom. Pred Bogom — in to je tisto, kar je dejansko pomembno — doseže zmago tisti, ki se bori, da bi ravnal kot pravi kristjan: nekakšne vmesne rešitve ni. Zato poznate toliko ljudi, ki bi se morali počutiti zelo srečne, če njihov položaj presojamo po človeško; kljub temu so v življenju nemirni, zagrenjeni; videti je, da na veliko prodajajo veselje, toda ko malo pogrebeš po njihovi duši, se razkrije trpek okus, grenkejši od žolča. To se ne bo zgodilo nikomur od nas, če zares poskušamo nenehno izpolnjevati božjo voljo, dajati Bogu slavo, ga častiti in razširjati njegovo kraljestvo na vsa ustvarjena bitja.

Srčni in potrpežljivi: vedri. Toda ne z vedrostjo nekoga, ki svoj mir kupuje za ceno brezbrižnosti do svojih bratov ali do vélike naloge, ki jo imamo vsi: po vsem svetu brezmerno razširjati dobro. Vedri, ker vedno obstaja odpuščanje, ker se za vse najde rešitev, razen za smrt; za božje otroke pa je smrt življenje. Vedri, pa čeprav samo zato, da bi lahko delovali razumno: kdor ohrani mirnost, je zmožen razmišljati, preudariti razloge za in proti, razsodno preučiti posledice predvidenih dejanj, potem pa mirno in odločno ukrepati.

Ni razumen tisti, ki se nikoli ne zmoti, temveč tisti, ki se zna popraviti v svojih napakah. Razumen je, ker raje dvajsetkrat zgreši, kakor pa da bi se udobno držal ob strani. Ne deluje z nepremišljeno zaletavostjo ali z absurdno smelostjo, toda sprejme tveganje pri svojih odločitvah. Ne izogiba se prizadevanju za dobro, ker bi ga bilo strah neuspeha. V našem življenju najdemo soljudi, ki so objektivni, ki se ne navdušujejo nad tem, da bi nagnili tehtnico na svojo stran. Tem ljudem skoraj nezavedno zaupamo, ker brez domišljavosti in brez zganjanja nepotrebnega hrupa vedno ravnajo dobro in pošteno.

Ta glavna krepost je za kristjana nujno potrebna; toda zadnji cilj razumnosti nista družbena sloga ali mir, ki ne povzročata trenj. Temeljni razlog je izpolnjevanje božje volje, ki hoče, da smo preprosti, toda ne otročji; prijatelji resnice, toda nikoli zmedeni ali površni. Razumno srce si pridobiva spoznanje; in to spoznanje je spoznanje božje ljubezni, dokončna modrost, ki nas lahko reši, ker vsem ustvarjenim bitjem prinaša sadove miru in razumevanja in vsaki duši večno življenje.

Ko sem bral današnje berilo, sem videl Daniela med tistimi sestradanimi levi, in brez pesimizma — ne morem namreč reči: Katerikoli minuli čas je bil boljši, saj so bili vsi časi dobri in slabi — sem pomislil, da je tudi sedaj na svobodi veliko levov, in mi moramo živeti v tem okolju. Levi, ki iščejo, koga bi požrli: tanquam leo rugiens circuit quaerens quem devoret.

Kako se bomo izognili tem zverem? Morda se nam ne bo zgodilo kakor Danielu. Jaz nisem čudodelnik, vendar ljubim to veličino Boga in razumem, da bi mu bilo lažje potešiti prerokovo lakoto ali pa mu dati hrano; vendar ni storil tega. Nasprotno, odredil je, naj se k njemu iz Judeje čudežno premesti drug prerok, Habakuk, in mu prinese hrano. Vseeno mu je bilo, če naredi velik čudež, saj Daniel ni bil v tisti jami kar tako, ampak zaradi krivičnosti hudičevih privržencev, ker je bil božji služabnik in uničevalec malikov.

Brez veličastnih čudežev, z normalnostjo običajnega krščanskega življenja, s setvijo miru in veselja moramo tudi mi uničiti veliko malikov: malike nerazumevanja, nepravičnosti, nevednosti, domnevne človekove samozadostnosti, ki Bogu domišljavo obrne hrbet.

Ne prestrašite se in ne bojte se ničesar hudega, pa čeprav so okoliščine, v katerih delate, izredno težke, hujše kakor Danielove, ko je bil v jami s tistimi požrešnimi zvermi. Božje roke so enako mogočne in če bi bilo potrebno, bi delale čudeže. Zvesti! Z zvestobo ljubezni, zavedanja, veselja, zvesti Kristusovemu nauku in prepričani, da leta naše dobe niso slabša kakor tista iz drugih stoletij in da je Gospod vedno isti.

Poznal sem nekega starejšega duhovnika, ki je smehljajoč se o sebi trdil: Jaz sem vedno miren, miren. Takšni moramo vedno biti tudi mi: nahajamo se v svetu, obkroženi s sestradanimi levi, vendar se ne vznemirjajmo; bodimo mirni. Z ljubeznijo, z vero, z upanjem, ne da bi pozabili, da bo Gospod, če bo potrebno, pomnožil čudeže.