Seznam točk

Zmernost je gospostvo. Ni treba neobvladano ustreči vsemu, kar občutimo v telesu in v duši. Ni dopustno narediti vse, kar je možno narediti. Seveda se je udobneje prepuščati nagibom, ki jih imenujejo naravne; toda na koncu te poti se nahaja žalost, osamitev v lastni bedi.

Nekateri ne želijo ničesar odreči svojemu trebuhu, očem, rokam; nočejo poslušati tistega, ki jim svetuje, naj živijo čisto življenje. Sposobnost porajanja — ki je plemenita resničnost, sodelovanje v ustvarjajoči božji moči — uporabljajo neurejeno, kakor sredstvo služenja svoji sebičnosti.

Toda nikoli nisem maral govoriti o nečistosti. Premišljevati hočem o sadovih zmernosti, hočem, da je človek zares človek, da ni priklenjen na bleščeče stvari brez vrednosti, ki so kakor šara, ki jo zbirajo srake. Zmeren človek zna živeti brez tega, kar škoduje njegovi duši, in zaveda se, da je žrtev samo navidezna: kajti ko živimo tako — požrtvovalno — se osvobodimo mnogih sužnosti in lahko v notranjosti srca okušamo vso božjo ljubezen.

Življenje takrat ponovno dobi odtenke, ki jih je prekrila nezmernost; človek je ponovno zmožen skrbeti za druge, z vsemi deliti, kar je njegovega, se posvečati velikim nalogam. Zmernost vzgaja trezno, skromno, razumevajočo dušo; omogoči ji pristno nravnost, ki je vedno privlačna, ker se v obnašanju opazi prevlada razumnosti. Zmernost ne pomeni omejevanja, temveč veličino. V nezmernosti je veliko več odtegovanja, saj se srce odreče samemu sebi, da bi služilo prvi stvari, ki ga premami z ropotanjem praznih pločevink.

Lahko bi rekli, da naš Gospod ob poslanstvu, ki ga je prejel od Očeta, živi iz dneva v dan, tako kakor svetuje v enem izmed najbolj zgovornih naukov, kar jih je prišlo iz njegovih božjih ust: Ne bodite v skrbeh za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne kašče in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! … Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsej svoji slavi ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa travo, ki je danes na polju in jo jutri vržejo v peč, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni!

Če bi živeli v večjem zaupanju v božjo previdnost, s trdno vero in gotovostjo v to vsakodnevno zaščito, ki nam je nikoli ne manjka, koliko skrbi in nemira bi si prihranili! Izginila bi tolikšna zaskrbljenost, ki je po Jezusovih besedah lastna poganom tega sveta, ljudem brez nadnaravnega čuta. Rad bi vam z zaupnostjo prijatelja, duhovnika, očeta, v vseh okoliščinah priklical v spomin, da smo po božjem usmiljenju otroci našega Očeta, vsemogočnega, ki je v nebesih, hkrati pa tudi v notranjosti srca. Rad bi z ognjem zapisal v vaš um, da imamo vse razloge zato, da hodimo po tej zemlji z optimizmom, z dušo, ki je osvobojena na videz nujnih stvari, saj vaš Oče vendar vé, da to potrebujete, in On jih bo tudi priskrbel. Verjemite mi, da bomo le tako ravnali kot gospodarji stvarstva in se izognili žalostni sužnosti, v katero številni zapadejo, ker pozabijo, da so božji otroci. Ženejo se za jutrišnji dan ali za “potem”, ki ga morda nikoli ne bodo dočakali.

Če hočete vedno ravnati kot gospodarji samih sebe, vam svetujem, da se močno potrudite, da ne boste navezani na nobeno stvar, brez strahu, brez bojazni in sumničavosti. Ko boste izpolnjevali svoje osebne, družinske in druge dolžnosti, pošteno uporabite častna zemeljska sredstva ter mislite na služenje Bogu, Cerkvi, vaši družini in prijateljem, vašemu poklicnemu delu, vaši državi, vsemu človeštvu. Poglejte: to, kar je pomembno, se ne uresničuje v posedovanju ali pomanjkanju tega ali onega, temveč v ravnanju, ki je skladno z resnico, katere nas uči naša krščanska vera: ustvarjene dobrine so zgolj sredstva. Zato zavrnite slepilo, da bi jih obravnavali kot nekaj dokončnega: Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte si raje zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Ko nekdo svojo srečo osredotoča izključno na zemeljske stvari — bil sem priča resničnim tragedijam — sprevrže razumno uporabo le-teh in uniči red, kakršnega je modro določil Stvarnik. Srce takrat ostane žalostno in neizpolnjeno; izgublja se na poteh večnega nezadovoljstva in konča v suženjstvu že na zemlji, postane žrtev prav teh dobrin, ki so bile morda pridobljene z brezštevilnimi napori in odpovedmi. Predvsem pa vam priporočam, da nikoli ne pozabite, da za Boga ni prostora in ne prebiva v srcu, ki je umazano od ljubezni brez reda, raskave, nečimrne. Nihče ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu. “Zato zasidrajmo svoje srce v ljubezni, ki nas je zmožna osrečiti … hrepenimo po zakladih nebes.”

Nenavezanost, o kateri govorim, potem ko pogledam naš Vzor, je gospostvo; ni kričeča in pozornost zbujajoča revščina, krinka lenobe in zanemarjenosti. Oblačiti se moraš v skladu s slogom tvojega stanú, tvojega okolja, tvoje družine, tvojega dela …, kakor tvoji prijatelji, toda zaradi Boga in z željo, da bi dajal pristno in privlačno podobo resničnega krščanskega življenja. Povsem naravno in brez nenavadnosti: zagotavljam vam, da je glede tega bolje storiti preveč kakor premalo. In ti, kako si zamišljaš držo našega Gospoda? Nisi pomislil, s kolikšnim dostojanstvom je nosil tuniko brez šivov, ki so jo verjetno stkale Marijine roke? Ali se ne spomniš, kako je v Simonovi hiši potožil, da mu niso ponudili vode za umivanje, preden je sédel k mizi? Prav gotovo je na to pomanjkanje olike opozoril zato, ker je hotel z nastalo anekdoto povzdigniti nauk, da se ljubezen pokaže v majhnih pozornostih, vendar je hotel tudi pokazati, da se drži običajev tistega okolja. Zato se bova ti in jaz potrudila biti nenavezana na zemeljske dobrine in udobje, toda brez odstopanja od običajnosti, in brez da bi počela nenavadne stvari.

Dokaz, da se čutimo gospodarje sveta in zveste božje upravitelje je zame v tem, da pazimo na stvari, ki jih uporabljamo: da bi se ohranile, trajale, se bleščale, da bi čim dlje služile svojemu namenu, da se ne bi pokvarile. V centrih Opus Dei boste našli preprosto dekoracijo, prijetno in predvsem čisto; ne smemo namreč pomešati revne hiše s slabim okusom ali z umazanijo. Seveda pa razumem, da imaš v skladu s tvojimi zmožnostmi in tvojimi družbenimi in družinskimi obveznostmi v lasti dragocene predmete in da paziš nanje z duhom mrtvičenja in nenavezanosti.

Pred več kot petindvajsetimi leti sem šel v neko dobrodelno ustanovo za brezdomce, ki niso na dan pojedli ničesar drugega kakor obrok, ki so ga dobili tam. To je bil velik prostor, ki ga je vodila skupina dobrih gospa. Po prvem razdeljevanju hrane so prišli še drugi berači, da bi pobrali ostanke, in med tistimi iz druge skupine mi je eden še posebej pritegnil pozornost: bil je lastnik kositrne žlice! Previdno in s pohlepom jo je vzel iz žepa, jo z zadovoljstvom ogledoval, in ko je pojedel svoj obrok, je žlico ponovno pogledal z očmi, ki so kričale: moja je! Dvakrat jo je obliznil, da bi jo očistil, in jo zadovoljen ponovno spravil med gube svojega razcapanega oblačila. Prav zares, bila je njegova! Bedni revček, ki se je med tistimi ljudmi, njegovimi družabniki v nesreči, imel za bogatega.

Takrat sem poznal neko gospo iz visoke španske aristokracije. Pred Bogom to prav nič ne šteje: vsi smo enaki, vsi smo otroci Adama in Eve, slabotna bitja z vrlinami in z napakami, ter — če nas Gospod zapusti — zmožni najhujših zločinov. Odkar nas je Kristus odrešil, ni več razlikovanja po rodu, jeziku, barvi, niti po poreklu, niti po bogastvu …: vsi smo božji otroci. Ta oseba, o kateri vam sedaj govorim, je stanovala v hiši, ki je bila last njene rodovine, vendar zase ni porabila niti dve pezeti na dan. Nasprotno pa je zelo dobro plačevala služinčad, preostanek denarja pa je namenila pomoči potrebnim, medtem ko je sama živela prikrajšanja vseh vrst. Tej ženski ni manjkalo tistih dobrin, po katerih mnogi hrepenijo, toda ona je bila osebno uboga, z veliko mrtvičenja, popolnoma nenavezana na vse. Ste me razumeli? Razen tega nam je dovolj poslušati Gospodove besede: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Če si želiš doseči tega duha, ti svetujem, da sebi odmerjaš pičlo in si zelo velikodušen do drugih; izogibaj se nepotrebnim stroškom zaradi razkošja, trenutnih želja, nečimrnosti, udobja …; ne ustvarjaj si potreb. Na kratko povedano, úči se pri svetem Pavlu: Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč. In tako kot apostol bomo postali zmagovalci v duhovnem boju, če bomo obdržali svoje srce svobodno, prosto vseh vezi.

“Vsi, ki pridemo na vadbišče vere,” pravi sveti Gregor Veliki, “prevzamemo nalogo, da se bomo borili proti hudim duhovom. Hudiči nimajo na tem svetu ničesar in zato, ker pridejo goli, se moramo tudi mi boriti goli. Kajti če se nekdo, ki je oblečen, bori z nekom brez obleke, bo kaj hitro pristal na tleh, ker ga sovražnik ima za kaj zgrabiti. In kaj drugega so zemeljske stvari kakor nekakšno oblačilo?”