Seznam točk

Ne napeljujem te k temu, da bi zapostavljal izpolnjevanje tvojih dolžnosti ali da ne bi zahteval svojih pravic. Nasprotno, navadno bi bil umik iz te bojne vrste enak strahopetnemu pobegu pred bojem za svetost, h kateremu nas je poklical Bog. Zato bodi v vesti gotov, da si moraš predvsem pri tvojem delu prizadevati, da boste tako ti tvoji bližnji imeli vse potrebno za življenje v krščanskem dostojanstvu. Če boš kdaj v svojem mesu izkusil težo pomanjkanja, ne bodi žalosten niti se ne upiraj, toda — vztrajam — poskusi uporabiti vse plemenite načine, da bi premagal to okoliščino. Drugačno ravnanje bi namreč pomenilo preizkušanje Boga. In medtem, ko se boriš, se spomni na omnia in bonum: da vse — tudi pomanjkanje in revščina — pripomore k dobremu tistim, ki ljubijo Gospoda. Že sedaj se navadi, da se boš z veseljem soočal z majhnimi omejitvami, pomanjkanjem udobja, z mrazom, z vročino, da se odpoveš nečemu, kar se ti zdi nujno potrebno, da ne moreš počivati takrat in tako, kakor bi si želel, da sprejmeš lakoto, samoto, nehvaležnost, nerazumevanje, sramotenje …

Smo ljudje z ulice, običajni kristjani, ki se gibljejo po krvnem obtoku družbe, in Gospod hoče, da smo sveti, apostolski, prav sredi našega poklicnega dela: da se v tem delu posvečujemo, da ga posvečujemo in da z njim pomagamo tudi drugim, da se posvečujejo. Bodite prepričani, da vas Bog čaka v tem okolju s skrbnostjo Očeta in Prijatelja; in mislite na to, da z vašim odgovorno opravljenim poklicnim delom — poleg tega, da se ekonomsko vzdržujete — tudi neposredno služite razvoju družbe, lajšate bremena drugim in vzdržujete mnoga družbena dela na krajevni in svetovni ravni v dobro posameznikov in ljudstev v manj ugodnem položaju.

Nenavezanost, o kateri govorim, potem ko pogledam naš Vzor, je gospostvo; ni kričeča in pozornost zbujajoča revščina, krinka lenobe in zanemarjenosti. Oblačiti se moraš v skladu s slogom tvojega stanú, tvojega okolja, tvoje družine, tvojega dela …, kakor tvoji prijatelji, toda zaradi Boga in z željo, da bi dajal pristno in privlačno podobo resničnega krščanskega življenja. Povsem naravno in brez nenavadnosti: zagotavljam vam, da je glede tega bolje storiti preveč kakor premalo. In ti, kako si zamišljaš držo našega Gospoda? Nisi pomislil, s kolikšnim dostojanstvom je nosil tuniko brez šivov, ki so jo verjetno stkale Marijine roke? Ali se ne spomniš, kako je v Simonovi hiši potožil, da mu niso ponudili vode za umivanje, preden je sédel k mizi? Prav gotovo je na to pomanjkanje olike opozoril zato, ker je hotel z nastalo anekdoto povzdigniti nauk, da se ljubezen pokaže v majhnih pozornostih, vendar je hotel tudi pokazati, da se drži običajev tistega okolja. Zato se bova ti in jaz potrudila biti nenavezana na zemeljske dobrine in udobje, toda brez odstopanja od običajnosti, in brez da bi počela nenavadne stvari.

Dokaz, da se čutimo gospodarje sveta in zveste božje upravitelje je zame v tem, da pazimo na stvari, ki jih uporabljamo: da bi se ohranile, trajale, se bleščale, da bi čim dlje služile svojemu namenu, da se ne bi pokvarile. V centrih Opus Dei boste našli preprosto dekoracijo, prijetno in predvsem čisto; ne smemo namreč pomešati revne hiše s slabim okusom ali z umazanijo. Seveda pa razumem, da imaš v skladu s tvojimi zmožnostmi in tvojimi družbenimi in družinskimi obveznostmi v lasti dragocene predmete in da paziš nanje z duhom mrtvičenja in nenavezanosti.

Zaključimo z razmišljanjem, ki nam ga ponuja današnji evangelij: Šest dni pred veliko nočjo je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z Njim pri mizi. Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. Kako jasen dokaz velikodušnosti je ta Marijina razsipnost! Juda se je pritoževal nad tratenjem dišavnega olja, vrednega — v svoji lakomnosti je zelo dobro izračunal — najmanj tristo denarijev.

Resnična nenavezanost vodi k temu, da smo zelo velikodušni do Boga in do naših bratov in sester; da smo dejavni, da iščemo sredstva, da se razdajamo za tiste, ki so potrebni pomoči. Kristjan ne more biti zadovoljen le z delom, ki mu omogoča zadosten zaslužek za preživljanje sebe in svoje družine; njegovo veliko srce ga spodbuja k temu, da primakne svojo ramo in pomaga vzdrževati tudi druge, iz ljubezni do bližnjega in zaradi pravičnosti, kakor je pisal sveti Pavel Rimljanom: Makedonija in Ahaja sta namreč sklenili napraviti nabirko za uboge med svetimi v Jeruzalemu. To sta sklenili, in njihovi dolžnici sta. Kajti če so pogani postali deležni njihovih duhovnih dobrin, so jim dolžni pomagati tudi v njihovih telesnih potrebah.

Ne bodite ozkosrčni in skopuški do Njega, ki se je tako presegel v velikodušnosti do nas, vse do popolne, brezmerne izročitve. Pomislite: koliko vas stane, tudi z ekonomskega vidika, biti kristjani? Predvsem pa ne pozabite, da veselega darovalca (…) Bog ljubi. More pa vam Bog obilno podeliti vsakršno milost, da boste imeli v vsem vedno vsega dovolj in vam bo še obilno ostalo za vsakršno dobro delo.

Ko se v tem velikem tednu bližamo Kristusovemu trpljenju, prosímo presveto Devico Marijo, naj kakor Ona tudi mi znamo premišljevati in ohraniti vse te nauke v svojem srcu.

Dovolite mi, da vam vedno znova zaznamujem pot, za katero Bog pričakuje, da jo bo prehodil vsak od nas, kadar nas kliče, naj mu služimo sredi sveta, da bi posvečevali in se posvečevali preko običajnih opravil. Z velikanskim čutom za zdravo pamet in obenem navdan z vero je sveti Pavel učil, da je v Mojzesovi postavi pisano: ne zavezuj gobca volu, kadar vŕši žito. In sprašuje se: Mar Boga skrbi za vole? Ali ne pravi tega predvsem zaradi nas? Kajti zaradinas je pisano, da mora tisti, ki orje, orati v upanju, in tisti, ki vŕši, v upanju, da ima delež.

Krščansko življenje nikoli ni bilo omejeno na moreč splet obveznosti, ki dušo podvrže zagrenjeni napetosti, temveč se okoliščinam vsakega posameznika prilega tako kakor roki rokavica. Hkrati zahteva, da ne bi ob opravljanju naših običajnih opravil, velikih in majhnih, ob molitvi in mrtvičenju, nikoli izgubili nadnaravnega gledišča. Pomislite na to, da Bog strastno ljubi svoja ustvarjena bitja; kako naj dela osel, če mu ne dajo jesti, če nima na voljo nekaj časa, da si opomore, ali pa če se zaradi pretiranih udarcev zrahlja njegova čvrstost? Tvoje telo je kakor osliček — in osliček je bil v Jeruzalemu prestol Boga — ki te na svojem hrbtu nosi po božjih stezah na zemlji: potrebno ga je obvladovati, da ne bi zašel stran od božjih poti, ter ga spodbujati, da bo njegov drnec tako vesel in živahen, kot lahko pričakujemo od mladega oslička.

Zato vam ponavljam skupaj s svetim Pavlom: Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič. In če bi razdal vse svoje imetje in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa ne bi imel, mi nič ne koristi.

Ob teh besedah apostola narodov ne manjka takih, ki so podobni tistim Kristusovim učencem, ki so, ko jim je naš Gospod oznanil zakrament njegovega telesa in krvi, dejali: Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati? Da, trda je. Kajti ljubezen, ki jo opisuje apostol, ni omejena na človekoljubje, na humanitarnost ali na logično sočutje ob tujem trpljenju: od nas zahteva, da živimo teologalno krepost ljubezni do Boga ter ljubezni do drugih zaradi Boga. Zato ljubezen nikoli ne mine. Če pa so preroštva, bodo prenehala; če so jeziki, bodo umolknili; če je spoznanje, bo prešlo …Za zdaj pa ostajajo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen.

Prepričali smo se, da ljubezen nima nič skupnega s to karikaturo, v katero se je včasih poskušalo spremeniti osrednjo krepost kristjanovega življenja. Čemú torej ta zahteva, naj jo nenehno oznanjamo? Ali se pojavlja zgolj kot nekakšna obvezna tema, ki pa ima le malo možnosti, da bi se izrazila v konkretnih dejanjih?

Če pogledamo okrog sebe, bomo morda našli več razlogov za pomislek, da je ljubezen iluzorna krepost. Ko pa boš o tem premišljeval z nadnaravnim smislom, boš odkril izvor te nerodovitnosti: odsotnost zavzetega in nenehnega, prijateljskega odnosa z našim Gospodom Jezusom Kristusom, ter nepoznavanje delovanja Svetega Duha v duši, katerega prvi sad je prav ljubezen.

Ko je eden od cerkvenih očetov povzel apostolove nasvete — nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo— je še dodal: “Če bomo ljubili Kristusa, bomo zlahka prenašali slabosti drugih, tudi tistih, ki jih še ne ljubimo, ker nimajo dobrih del.”

Tod se vzpenja pot, na kateri rastemo v ljubezni. Če bi mislili, da se moramo najprej udejstvovati v humanitarnih dejavnostih, v prostovoljnem socialnem delu, in bi ob tem izključili Gospodovo ljubezen, bi se zmotili. “Ne zanemarjajmo Kristusa zaradi skrbi za bolnega bližnjega, saj moramo bolnika ljubiti zaradi Kristusa.”

Nenehno glejte Jezusa, ki se je, ne da bi prenehal biti Bog, ponižal in prevzel podobo služabnika, da bi nam lahko služil; samo v tej smeri se odpirajo prizadevanja, ki so vredna truda. Ljubezen išče zedinjenje, hoče se poistovetiti z ljubljeno osebo, in ko se združimo s Kristusom, nas bo pritegnilo hrepenenje, da bi bili v pomoč njegovemu življenju izročitve, neizmerne ljubezni in žrtve, vse do smrti. Kristus nas postavlja pred dokončno dilemo: ali bomo porabili svoje življenje sebično in samotno, a se bomo z vsemi močmi posvečali služenju.