Seznam točk

Tokrat je sveti Marko tisti, ki nam pripoveduje o ozdravljenju nekega drugega slepega človeka. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedel ob poti. Ko je zaslišal hrup tiste množice ljudi, je slepi vprašal: Kaj se dogaja? Odgovorili so mu: Jezus iz Nazareta. In tedaj se je njegova duša tako vnela v Kristusovi veri, da je zavpil: Jezus, Davidov sin, usmili se me!

In ti, ali si ne želiš zakričati enako? Ti, ki si prav tako obtičal ob robu poti, te poti življenja, ki je tako kratka; ti, ki si brez luči; ti, ki potrebuješ več milosti, da bi se odločil iskati svetost? Ali ne čutiš nuje, da bi zaklical: Jezus, Davidov sin, usmili se me! Kako čudovit molitveni vzklik za pogosto ponavljanje!

Svetujem vam, da počasi premišljujete o trenutkih pred čudežem, da bi si v vaš um dobro vtisnili neko zelo jasno misel: kako drugačna od Jezusovega usmiljenega srca so naša uboga srca! Vedno vam bo pomagala, predvsem ob času preizkušnje in skušnjave, pa tudi takrat, ko bo čas za velikodušen odgovor v majhnih opravilih ter ob priložnostih, ki bodo zahtevale junaštvo.

Mnogi so mu pretili, naj umolkne. Tako kot tebi, ko si zaslutil, da Jezus stopa poleg tebe. Srce ti je začelo biti hitreje in tudi ti si začel klicati, ker te je pretresel globok nemir. Prijatelji, navade, lagodnost, okolje, vsi so ti svetovali: Utihni, ne kriči! Zakaj moraš klicati Jezusa? Ne moti ga!

Toda ubogi Bartimáj jih ni poslušal in je še glasneje vpil: Davidov sin, usmili se me! Gospod, ki ga je slišal že na začetku, ga je pustil vztrajati v njegovi molitvi. Enako kot tebe. Jezus zasliši že prvi klic naše duše, vendar čaka. Hoče, da smo prepričani o tem, da ga potrebujemo; hoče, da ga prosimo, da smo trmasti, kakor slepi mož ob poti na izhodu iz Jerihe. “Posnemajmo ga. Čeprav nam Bog takoj ne nakloni tega, za kar ga prosimo, čeprav nas mnogi poskušajo oddaljiti od molitve, ga ne nehajmo prositi.

Vedno, ko v svojem srcu začutimo željo, da bi postali boljši, da bi bolj velikodušno odgovorili Gospodu, ter iščemo vodnika, jasen kažipot za svoje krščansko življenje, nam Sveti Duh v spomin prikliče besede iz evangelija, da je treba vedno moliti in se ne naveličati. Molitev je temelj kateregakoli nadnaravnega dela; z molitvijo smo vsemogočni, brez tega sredstva ne bi dosegli ničesar.

Rad bi, da bi se danes v naši molitvi dokončno prepričali o tem, kako potrebno je, da smo pripravljeni biti kontemplativne duše, sredi ulice, sredi dela, v nenehnem pogovoru z našim Bogom, ki v teku dneva ne sme pojemati. Če se trudimo zvesto slediti Učiteljevim korakom, je to edina pot.

Apostolska dela pripovedujejo o nekem prizoru, ki me navdušuje, saj povzema jasen, vedno sodoben zgled: Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Ta zapis se vztrajno ponavlja v poročilih o življenju prvih Kristusovih posnemovalcev: Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi. Ko je bil Peter vržen v ječo, ker je drzno oznanjal resnico, so se odločili moliti. Cerkev (…) je zanj vztrajno molila k Bogu.

Molitev je bila tako takrat kakor danes edino orožje, najmogočnejše sredstvo za zmago v bojih notranjega življenja: Ali kdo med vami trpi? Naj moli. In sveti Pavel povzame: Neprenehoma molíte, nikoli se ne naveličajte prositi.

Nikoli se nisem in se z božjo milostjo tudi nikoli ne bom utrudil govoriti o molitvi. Ko so okrog leta 1930 k meni, mlademu duhovniku, prihajali najrazličnejši ljudje — študentje, delavci, zdravi in bolni, bogati in revni, duhovniki in laiki — ki so skušali pobližje spremljati Gospoda, sem jim vselej svetoval: molíte. In če mi je kdo odvrnil: Ne vem niti, kako začeti, sem mu predlagal, naj se postavi v Gospodovo navzočnost in mu pokaže svoj nemir, svojo stisko, prav s to tožbo: Gospod, saj ne znam! In mnogokrat se je v tistih ponižnih zaupnostih uresničila intimnost s Kristusom, vztrajno druženje z Njim.

Minilo je mnogo let in ne poznam drugega recepta. Če se ne čutiš pripravljenega, se obrni k Jezusu tako kot njegovi učenci: Nauči nas moliti! Izkusil boš, kako Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi, ki jih ni mogoče izraziti, ker ni primernega načina, ki bi opisal njihovo globino.

Kakšno trdnost nam mora dati božja beseda! Ničesar si nisem izmislil, kadar sem — v teku svoje duhovniške službe — ta nasvet neutrudno ponavljal in ga še vedno ponavljam. Zapisan je v Svetem pismu, tam sem se ga naučil: Gospod, ne znam se obračati k Tebi! Gospod, nauči nas moliti! In nato pride vsa ta ljubeča pomoč — luč, ogenj, silen veter — od Svetega Duha, ki poživlja plamen in mu daje zmožnost, da povzroča požare ljubezni.

Nekaterim je vse to morda domače; za druge je novo; za vse pa je naporno. Toda dokler bom živ, ne bom nehal oznanjati poglavitne nujnosti tega, da smo duše molitve, vedno (!), v katerikoli situaciji in v najrazličnejših okoliščinah. Bog nas namreč nikoli ne zapusti. Ni krščansko misliti na božje prijateljstvo le kot na neko zatočišče v skrajni sili. Se nam lahko zdi normalno ignorirati ali prezirati ljudi, ki jih ljubimo? Očitno ne. K tistim, ki jih ljubimo, se nenehno usmerjajo naše besede, želje, misli; kot nekakšna stalna prisotnost. Enako naj bo z Bogom.

S tem iskanjem Gospoda se naš celoten dan spremeni v en sam intimen in zaupen pogovor. To sem povedal in zapisal mnogokrat, pa mi ni mar ponoviti, kajti naš Gospod nam s svojim zgledom daje razumeti, da je primerno ravnanje takšno: nenehna molitev, od jutra do večera in od večera do jutra. Kadar gre vse z lahkoto: Hvala, moj Bog! Ko nastopi težek trenutek: Gospod, ne zapuščaj me! In ta Bog, krotak in iz srca ponižen, ne bo pozabil naših prošenj niti ne bo ostal brezbrižen, saj je On rekel: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!

Zato si prizadevajmo, da nikdar ne bi izgubili nadnaravnega pogleda, da bi za vsakim dogodkom videli Boga: v prijetnih in neprijetnih rečeh, v trenutkih tolažbe … in v trenutkih žalosti zaradi smrti drage osebe. Na prvem mestu pogovor s tvojim Očetom Bogom, ko iščemo Gospoda v središču naše duše. To ni nekaj, kar bi lahko šteli za malenkost, za nepomembnost: to je jasen izraz stalnega notranjega življenja, pristnega dialoga ljubezni. Ravnanje, ki nam ne bo povzročilo nikakršne psihološke deformacije, kajti za kristjana mora biti tako naravno kakor bitje srca.