Seznam točk

Po navadi zatrjujem, da obstajajo tri stvari, ki nas na zemlji napolnjujejo z zadovoljstvom in s katerimi si pridobimo večno srečo v nebesih: trdna, rahločutna, vesela in neizpodbitna zvestoba veri, poklicanosti, ki jo je vsakdo prejel, ter čistosti. Kdor se oprijemlje robidovja ob poti — čutnosti, napuha … — bo tam ostal po svoji lastni volji in če se ne popravi, bo nesrečen, ker je obrnil hrbet Kristusovi ljubezni.

Zopet potrjujem, da nas vse teži naša beda. Vendar pa nas ne sme nikoli privesti do tega, da bi šli mimo božje ljubezni, temveč nas mora spodbuditi, da se bomo zatekli k tej Ljubezni, da se bomo odeli s to božjo dobroto, kakor so si nekoč vojščaki nadeli svoj oklep: tisti ecce ego, quia vocasti me — računaj name, tukaj sem, ker si me klical — je naša obramba. Ne smemo se oddaljiti od Boga, ker smo odkrili svoje šibkosti; spopasti se moramo s svojo bedo prav zato, ker Bog zaupa v nas.

Misliš, da je tvojih grehov veliko, da te Gospod ne bo mogel slišati? Ni tako, kajti On je poln usmiljenja. Če kljub tej čudoviti resnici zaznaš svojo bedo, se pokaži kot cestninar: Gospod, tukaj sem, stôri, kakor hočeš! Poglejte, kaj nam pravi sv. Matej, ko pred Jezusa postavijo hromega. Tisti bolnik ne reče ničesar, samo tam je, v božji navzočnosti. In Kristus, ganjen zaradi takšnega kesanja, zaradi bolečine nekoga, ki ve, da si ne zasluži ničesar, nemudoma odgovori s svojim usmiljenjem kot vedno: Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so tvoji grehi!

Svetujem ti, da se pri svoji molitvi postaviš v odlomke iz evangelija, kakor še ena oseba več. Najprej si zamisliš prizor ali skrivnost, ki ti bo služila, da se boš lahko zbral in premišljeval. Nato uporabiš razum za premišljevanje tistega delčka Učiteljevega življenja: njegovo razneženo srce, njegovo ponižnost, njegovo čistost, njegovo izpolnjevanje Očetove volje. Potem mu pripoveduj, kar se navadno tebi dogaja v teh rečeh, kako ti gre. Bodi pozoren, ker ti bo On morda hotel nekaj pokazati: pojavili se bodo tisti notranji vzgibi, tista zavedanja, tisti očitki.

Toda sedaj, ob pohujšanju daritve na križu, je sveta Marija navzoča, ko žalostna posluša, kako so ga tisti, ki so hodili mimo, sramotili, zmajevali z glavo in govorili: Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh zgradiš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa. Naša Gospa sliši besede svojega Sina in se zedini z njegovim trpljenjem: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Kaj lahko stori ona? Zlije se z zveličavno ljubeznijo svojega Sina, izroči Očetu ogromno bolečino — kot oster meč — ki je presunila njeno čisto srce.

Jezus znova občuti tolažbo ob tej tihi in ljubeči prisotnosti njegove Matere. Marija ne kriči in ne teka od enega konca do drugega. Stabat, stoji ob Sinu. Takrat jo Jezus pogleda in nato svoj pogled nameni Janezu. Žena, glej, tvoj sin! Potem je rekel učencu: Glej, tvoja mati! V Janezu Kristus svoji Materi zaupa vse ljudi in še zlasti svoje učence: njih, ki bodo verovali vanj.

Felix culpa, poje Cerkev, srečna krivda, ker je imela takšnega in tako velikega Odrešenika. Srečna krivda, lahko še dodamo, ki nam je zaslužila to, da smo za Mater prejeli sveto Marijo. Zdaj smo že na varnem, nič več nas ne sme skrbeti; kajti naša Gospa, okronana za Kraljico nebes in zemlje, je proseča vsemogočnost pred Bogom. Jezus ne more ničesar odreči Mariji, niti nam, otrokom iste Matere.