Seznam točk

Smo ljudje z ulice, običajni kristjani, ki se gibljejo po krvnem obtoku družbe, in Gospod hoče, da smo sveti, apostolski, prav sredi našega poklicnega dela: da se v tem delu posvečujemo, da ga posvečujemo in da z njim pomagamo tudi drugim, da se posvečujejo. Bodite prepričani, da vas Bog čaka v tem okolju s skrbnostjo Očeta in Prijatelja; in mislite na to, da z vašim odgovorno opravljenim poklicnim delom — poleg tega, da se ekonomsko vzdržujete — tudi neposredno služite razvoju družbe, lajšate bremena drugim in vzdržujete mnoga družbena dela na krajevni in svetovni ravni v dobro posameznikov in ljudstev v manj ugodnem položaju.

Poglejmo še druge primere, prav tako vzete iz vsakdanjega življenja. O njih govori sveti Pavel: Tisti, ki v tekališču tečejo, sicer vsi tečejo, le eden pa prejme nagrado. Tako tecite, da jo dosežete. Vsak pa, ki tekmuje, se v vsem obvladuje: oni seveda, da prejmejominljiv venec, mi pa neminljivega. Dovolj je, da malo pogledate okrog sebe. Poglejte, kolikim žrtvam se ljudje, ženske in moški, podvržejo z dobro ali slabo voljo, zato da skrbijo za svoje telo, da ohranjajo zdravje, da bi bili od drugih deležni spoštovanja … Kaj pa mi? Ali ne bomo zmožni biti ganjeni ob tej neizmerni božji ljubezni, na katero se človeštvo tako slabo odziva, in ne bomo mrtvičili, kar je potrebno mrtvičiti, da bosta naš razum in naše srce bolj pozorna na Gospoda?

Krščanski čut se je v zavesti mnogih ljudi sprevrgel do te mere, da kadar je govora o mrtvičenju in pokori, pomislijo samo na dolgotrajen post in spokorniške pasove, ki se omenjajo v občudovanja vrednih življenjepisih nekaterih svetnikov. Na začetku tega razmišljanja smo postavili jasno vodilo, da moramo kot zgled našega ravnanja posnemati Jezusa Kristusa. Res je, na začetku svojega učenja se je nanj pripravil tako, da se je umaknil v puščavo in se postil štirideset dni in štirideset noči. Toda pred in po tem je živel krepost zmernosti s tolikšno naravnostjo, da so njegovi sovražniki to izkoristili in mu opravljivo očitali, da je požrešnež in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.

Rad bi, da bi v vsej njeni globini odkrili to preprostost Učitelja, ki se ne postavlja s svojim spokornim življenjem. On namreč od tebe pričakuje enako: Kadar se postite, ne bodite kakor čemerni hinavci; kazijo si namreč obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Tako se moraš vaditi v duhu spokornosti: pred Bogom kakor otrok, kakor malček, ki svojemu očetu pokaže, kako ga ima rad, tako da se odpove svojim malim zakladom brez vrednosti — praznemu tulcu, vojačku brez glave, zamašku od steklenice. Težko mu je narediti ta korak, toda ljubezen na koncu zmore več in zadovoljen iztegne roko.

Ali se že skušaš odločiti glede tvojih iskrenih sklepov? Prosi Gospoda, naj ti pomaga, da boš potrpežljivo prenašal težave zaradi njegove ljubezni; da boš z naravnostjo v vse polagal očiščujočo dišavo mrtvičenja; da se boš razdajal v služenju Njemu, neopažen, v tišini, kakor se použiva lučka, ki utripa ob tabernaklju. In če se sedaj ne moreš spomniti, kako bi konkretno odgovoril na božje zahteve, ki močno trkajo na tvoje srce, me dobro poslušaj.

Pokora je natančno izpolnjevanje urnika, ki si si ga določil, čeprav se tvoje telo upira ali pa se razum poskuša izmuzniti v fantazijska sanjarjenja. Pokora je, da vstaneš ob vnaprej določeni uri. Tudi to, da brez upravičenega razloga ne puščaš za kasneje dela, ki ti je naporno in težko.

Pokora je v tem, da znaš usklajevati svoje obveznosti z Bogom, z drugimi in s seboj, da si zahteven do sebe na tak način, da uspeš za vsako stvar najti potreben čas. Spokoren si, kadar se ljubeče podvržeš svojemu načrtu molitve, četudi si utrujen, brezvoljen ali hladen.

Pokora je to, da z drugimi vedno ravnaš s kar največjo ljubeznijo, najprej s svojo družino in prijatelji. Da z največjo rahločutnostjo skrbiš za tiste, ki trpijo, za bolnike, za trpeče. Da potrpežljivo odgovarjaš težavnim osebam in tistim, ki te motijo. Da prekineš ali spremeniš svoje načrte, kadar tako zahtevajo okoliščine, predvsem dobri in pravični interesi drugih ljudi.

Pokora je v tem, da z dobro voljo prenašaš tisoč majhnih vsakodnevnih neprijetnosti; da ne opustiš svojega dela, čeprav te je trenutno minilo veselje, s katerim si ga začel; da hvaležno pojéš, kar ti postrežejo, in nisi v nadlego s svojimi muhami.

Pokora za starše ter na splošno za tiste, katerih poslanstvo je voditi ali vzgajati, pomeni popraviti, kadar je to potrebno, v skladu z naravo napake in z okoliščinami tistega, ki to pomoč potrebuje, ter se dvigniti nad neumno in pretirano čustveno subjektivnost.

Duh pokore nas vodi, da se ne bomo neurejeno navezali na veličasten osnutek naših prihodnjih projektov, v katerih smo že predvideli, kakšne bodo naše mojstrske črte in poteze. Kakšno veselje naredimo Bogu, kadar se znamo odpovedati svojim čačkam in packam malega mojstrčka in dovolimo, da je On tisti, ki dodaja tiste poteze in barve, ki so mu najbolj všeč!

Lahko bi nadaljeval in ti naštel célo množico malenkosti — navedel sem ti samo tiste, ki so mi sedaj prišle na misel in jih boš lahko izkoristil v teku dneva, da se boš lahko vedno bolj približeval Bogu, vedno bolj tvojemu bližnjemu. Če sem ti omenil te zglede — vztrajam — tega nisem storil zato, ker bi preziral veliko pokoro. Nasprotno; le-ta se izkaže kot sveta in dobra in celo potrebna, kadar Gospod kliče na to pot in ko ti jo odobri tisti, ki vodi tvojo dušo. Toda opozarjam te, da so velike pokore združljive tudi z velikimi padci, ki jih povzroči napuh. Nasprotno pa ob tej nenehni želji, da bi ugajali Bogu v majhnih osebnih bitkah — na primer nasmehniti se, kadar nam ni prav nič do tega … razen tega vam zagotavljam, da je nasmeh včasih težji kakor ena ura spokorniškega pasu — težko najdemo povod za ponos, te smešno neumne naivnosti, ko se imamo za pomembne junake; sebe bomo videli kot otroka, ki mu s težavo uspe izročiti njegovemu očetu ničvredne drobnarije, ki pa jih oče sprejme z neizmernim veseljem.

Potemtakem se mora kristjan vedno mrtvičiti? Da, toda iz ljubezni. Kajti ta zaklad naše poklicanosti imamo v glinastih posodah, da bi bilo to preobilje moči iz Boga in ne iz nas. V vsem nas stiskajo, vendar nismo utesnjeni; na neprehodni poti smo, vendar ne brez izhoda; preganjajo nas, vendar nismo zapuščeni; ob tla nas mečejo, vendar nismo uničeni; vedno nosimo v telesu Jezusovo umiranje, da bi se tudi Jezusovo življenje razkrilo v našem telesu.

Ponovno se ozri na svoje življenje in prosi odpuščanja za to in ono malenkost, ki se takoj pojavi pred očmi tvoje vesti; za neprimerno rabo jezika; za tiste misli, ki se nenehno vrtijo samo okrog tebe; za tisto kritično obsodbo, v katero si privolil in ki te po neumnem skrbi ter v tebi povzroča nenehen nemir in bojazen … Lahko bi bili zelo srečni! Gospod namreč hoče, da smo zadovoljni, pijani od veselja, medtem ko hodimo po enakih poteh sreče, ki jih je prehodil On! Nesrečne se čutimo samo takrat, ko si prizadevamo zaiti s poti in se podati na stezo sebičnosti in čutnosti. Še toliko slabše pa je, če stopimo na stezo hinavcev.

Kristjan se mora izkazati kot pristen, resnicoljuben, iskren v vseh svojih dejanjih. Njegovo delovanje mora odsevati duha: Kristusovega duha. Če ima kdo na tem svetu obveznost, da se izkaže za doslednega, je to kristjan, ker je prejel vnaprej, da bi naredil rodoviten ta dar: resnico, ki osvobaja, ki odrešuje. Morda me boste vprašali: Oče, in kako naj dosežem iskrenost življenja? Jezus Kristus je izročil svoji Cerkvi vsa potrebna sredstva: naučil nas je moliti, govoriti z njegovim nebeškim Očetom; poslal nam je svojega Duha, Vélikega Neznanca, ki deluje v naši duši; in zapustil nam je vidna znamenja milosti, ki so zakramenti. Uporabljaj jih. Okrepi svoje življenje pobožnosti. Vsak dan opravljaj osebno molitev. In nikoli ne odtegni svoje rame veselemu bremenu Gospodovega križa.

Jezus sam te je povabil, da mu slediš kot dober učenec, da bi na svojem potovanju po zemlji sejal mir in veselje, ki ga svet ne more dati. Zato — ponavljam — moramo hoditi brez strahu pred življenjem in brez strahu pred smrtjo, ne da bi se za vsako ceno izogibali bolečini, ki je za kristjana vedno sredstvo očiščenja in priložnost, da resnično ljubi svoje brate, tako da izkoristi tisoč priložnosti običajnega življenja. Čas se je iztekel. Zaključiti moram ta razmišljanja, s katerimi sem skušal nagniti tvojo dušo, da bi se ti odzval z nekaj konkretnimi sklepi; ne z mnogimi, pač pa z jasno določenimi sklepi. Pomisli na to, da Bog hoče, da si zadovoljen; če ti po tvoji strani narediš vse, kar lahko, boš srečen, zelo srečen, presrečen, čeprav bo v vsakem trenutku prisoten križ. Toda ta križ ni več morišče, temveč prestol, s katerega vlada Kristus. In ob njem njegova Mati, ki je tudi naša Mati. Sveta Devica Marija ti bo izprosila srčnost, ki jo potrebuješ, da boš odločno sledil korakom njenega Sina.