Seznam točk

Ko premišljujemo tiste besede našega Gospoda: zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici, jasno opazimo naš edini cilj: posvečevanje, oziroma to, da moramo biti sveti, zato da bi posvečevali. Hkrati nas kakor neka tiha skušnjava morda obide misel, da nas je zelo malo odločenih odgovoriti na to božje povabilo, poleg tega pa vidimo, da smo le malo vredna orodja. Res je, malo nas je v primerjavi s preostalim človeštvom in osebno nismo vredni nič; toda Učiteljeva trditev odmeva z oblastjo: kristjan je luč, sol, kvas sveta, in peščica kvasa skvasi vse testo. Prav zaradi tega sem vedno učil, da nas zanimajo vse duše — od stotih vseh sto — brez kakršnihkoli razlikovanj, z gotovostjo, da je Jezus Kristus odrešil vse, a le nekatere nas hoče uporabiti kljub naši osebni ničnosti, da bi tudi drugim dali spoznati to odrešenje.

Kristusov učenec ne bo nikoli grdo ravnal z nikomer; zmoto imenuje zmota, toda tistega, ki se moti, mora ljubeznivo popraviti; sicer mu ne bo mogel pomagati, ne bo ga mogel posvečevati. Potrebno je sobivati, potrebno je razumeti, potrebno je odpuščati, potrebno je biti bratski; in kot je svetoval sveti Janez od Križa, v vsakem trenutku “je potrebno položiti ljubezen tja, kjer ni ljubezni, da bi nastala ljubezen”. Tudi v navidez nepomembnih okoliščinah, ki se pojavljajo v poklicnem delu ter v odnosih v družini in v družbi. Zato bova ti in jaz izkoristila celo najbolj navadne priložnosti, ki se pojavljajo okrog naju, da bi jih posvečevala, da bi se posvečevala in da bi posvečevala tiste, s katerimi si deliva ista vsakdanja prizadevanja, tako da bova v najinem življenju čutila sladko in vabljivo težo soodreševanja.

Mi hočemo hoditi za Gospodom in želimo širiti njegovo besedo. Človeško rečeno je razumljivo, da se vprašamo tudi: Ampak, kaj smo mi za tolikšno število ljudi? V primerjavi s številom prebivalcev zemlje nas je malo, čeprav se štejemo na milijone. Zato moramo gledati nase kot na majhen kvas, ki je pripravljen, da dela za dobro vsega človeštva po apostolovih besedah: Malo kvasa vse testo prekvasi, ga preoblikuje. Treba je, da se naučimo biti ta kvas, da bi spreminjali in preoblikovali množico.

Je morda kvas po naravi boljši od testa? Ne. Toda kvas je sredstvo za to, da se testo predela, da postane užitno in zdravo živilo.

Pomislite, čeprav le v glavnih potezah, na učinkovito delovanje kvasa, ki služi za pripravo kruha, temeljnega živila, ki je preprosto in vsem na razpolago. Mnogokje — morda ste temu tudi prisostvovali — je priprava peke pravi obred, ki daje čudovit izdelek, okusen že na pogled.

Izberejo dobro moko, če je mogoče, najboljše vrste. V nečkah umesijo testo z dolgotrajnim in potrpežljivim delom ter primešajo kvas. Nato mora nujno nekaj časa počivati, da lahko kvas opravi svoje poslanstvo in da testo naraste.

Medtem v peči zagori ogenj in se razplamti, ko použiva goreča drva. In iz testa, položenega na toploto žareče peči, nastane rahel, mehak kruh visoke kakovosti. To bi bilo nemogoče doseči brez delovanja kvasa — v majhni količini — ki se je raztopil in izginil med ostalimi sestavinami z učinkovito aktivnostjo, ki ostane neopažena.

Glej, poslal bom veliko ribičev, govori Gospod, da jih polovijo. Tako nam predstavi véliko nalogo: ribolov. Včasih govorijo ali pišejo o svetu in ga primerjajo z morjem. V tej primerjavi je resnica. V človeškem življenju, tako kot na morju, so obdobja brezvetrja in viharjev, obdobja umirjenosti in močnega vetrovja. Pogosto ljudje plavajo v grenkih vodah, sredi visokih valov; hodijo med neurji v žalostni dirki, celo kadar se zdi, da so veseli, tudi kadar delajo veliko hrupa: to so izbruhi smeha, s katerim hočejo prikriti svojo potrtost, svojo nevoljo, svoje življenje brez ljubezni in brez razumevanja. Drug drugega požirajo, tako ljudje kot ribe.

Naloga božjih otrok je doseči, da vsi ljudje — svobodno — vstopijo v božjo mrežo, da bi se imeli radi. Če smo kristjani, moramo postati tisti ribiči, o katerih govori prerok Jeremija z metaforo, ki jo je pogosto uporabljal tudi Jezus Kristus: Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi, reče Petru in Andreju.

Spremljali bomo Kristusa pri božjem ribolovu. Jezus je ob Genezareškem jezeru in množica se gnete okoli njega v želji, da bi poslušala božjo besedo. Tako kot danes! Ali ne vidite? Želeli bi slišati božje sporočilo, čeprav to na zunaj prikrivajo. Nekateri so morda pozabili Kristusov nauk; drugi ga brez lastne krivde nikdar niso slišali in gledajo na religijo kot na nekaj tujega. Toda prepričajte se o nekem vedno aktualnem dejstvu: vselej pride trenutek, ko duša ne zmore več, ne zadoščajo ji običajne razlage, ne potešijo je neresnice lažnih prerokov. In čeprav tega takrat ne priznajo, so ti ljudje lačni tega, da bi svoj nemir potešili z Gospodovim naukom.

Pustimo, da nam govori sveti Luka: Zagledal je dva čolna, ki sta bila ob jezeru; ribiči so stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko je končal svojo katehezo je ukazal Simonu: Odrini na globoko in vrzite svoje mreže za lov. Kristus je Gospodar čolna; on je tisti, ki pripravlja ribolov. Zaradi tega je prišel na svet, da bi poskrbel, da njegovi bratje najdejo pot slave in ljubezni do Očeta. Krščanskega apostolata nismo izumili mi. Ljudje ga kvečjemu oviramo: z našo okornostjo, s pomanjkanjem vere.