Seznam točk

V knjigi »Božji prijatelji « je 5 točka na temo Smrt → življenje v luči smrti.

Bil je neki hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval.

Želel bi, da premišljujemo o nauku te prilike z vidika, ki nas sedaj zanima. Izročilo je v tej pripovedi videlo prispodobo usode od Boga izvoljenega ljudstva in v prvi vrsti nam pokaže, kako ljudje na tolikšno Gospodovo ljubezen odgovorimo z nezvestobo in pomanjkanjem hvaležnosti.

Rad bi se zadržal pri besedah in odpotoval. Takoj pridem do zaključka, da kristjani ne smemo zapustiti tega vinograda, v katerega nas je postavil Gospod. Svoje moči moramo vložiti v to delo, znotraj ograje, delati v stiskalnici, in ko se konča naporno delo dneva, počivati v stolpu. Če se pustimo premagati udobju, bi bilo enako, kot da bi Kristusu odgovorili: Ah, moja leta so zame, ne zate. Nočem se odločiti, da bi obdeloval tvoj vinograd.

Gospod nam je podaril življenje, čute, sposobnosti, neštete milosti: in nimamo pravice pozabiti, da smo delavci, med mnogimi na tem posestvu, na katerega nas je postavil On, da bi sodelovali pri nalogi, da drugim prinašamo hrano. Naše mesto je tukaj, znotraj teh meja; tukaj smo, da se dnevno razdajamo skupaj z Njim in mu pomagamo pri njegovem odrešenjskem delu.

Dovolite mi, da vztrajam: tvoj čas zate? Tvoj čas za Boga! Morda po Gospodovem usmiljenju ta sebičnost še ni vstopila v tvojo dušo. To ti govorim zato, če boš morda kdaj čutil, da tvoje srce omahuje v Kristusovi veri. Takrat te prosim — Bog te prosi — za zvestobo v tvojem prizadevanju, da obvladaš napuh, zajeziš domišljijo, da si ne dovoliš lahkomiselnosti in ne odideš daleč stran, da ne pobegneš.

Tisti dninarji, ki so bili sredi trga, so imeli odveč cel dan; tisti človek, ki je skril talent v zemljo, je hotel zapravljati svoje ure; tisti, ki bi moral skrbeti za vinograd, gre drugam. Vsem je skupna nekakšna brezčutnost pred veliko nalogo, ki jo je Učitelj zaupal vsakemu kristjanu: da se zavedamo, da smo njegovo orodje in tako tudi ravnamo, zato da bi soodreševali skupaj z Njim; da razdamo vse svoje življenje v tej veseli daritvi, da se izročimo za dobro duš.

Sveti Matej nam prav tako pripoveduje, da se je Jezus vrnil iz Betanije lačen. Vedno sem ganjen ob Kristusu, še posebno ko vidim, da je pravi človek, popoln, hkrati pa tudi popoln Bog, da bi nam pokazal, kako lahko izkoristimo celó našo nevrednost in našo naravno slabotnost, da bi se v polnosti — takšni kot smo — izročili Očetu, ki z veseljem sprejme to popolno daritev.

Bil je lačen. Stvarnik vesoljstva, Gospodar vseh stvari trpi lakoto! Gospod, zahvaljujem se ti, da je sveti pisec po božjem navdihu v tem odlomku zapustil to sled, podrobnost, ki me obvezuje, da te bolj ljubim, ki me spodbuja, da živo želim v kontemplaciji opazovati tvojo presveto človeškost! Perfectus Deus, perfectus homo, popoln Bog, popoln človek iz mesa in kosti, kakor ti, kakor jaz.

Jezus je prejšnji dan veliko delal in ko je krenil na pot, je začutil lakoto. Zaradi te potrebe se je namenil k smokvi, ki je tam daleč razkazovala čudovito zeleno listje. Sveti Marko nam pripoveduje, da ni bil čas za smokve, toda naš Gospod se približa, da bi jih utrgal, čeprav je dobro vedel, da jih v tem letnem času ne bo našel. Toda kljub temu: ko se prepriča, da je drevo nerodovitno kljub navidezni rodovitnosti in obilici listov, ukaže: Naj na veke od tebe nihče več ne jé sadu!

Kruto, da! Nikoli več naj na tebi ne zraste sad! Kako so se najbrž začudili njegovi učenci, še toliko bolj, če so pomislili, da govori božja Modrost! Jezus je preklel tisto drevo, ker je našel samo videz rodovitnosti, košato listje. Tako smo se naučili, da nimamo izgovora za neučinkovitost. Morda pravijo: nimam dovolj znanja … Ni izgovora! Ali trdijo: zaradi bolezni; ker nisem preveč nadarjen; ker nimam dobrih pogojev; zaradi okolja … Tudi ti izgovori ne veljajo! Gorje tistemu, ki se krasi s košatostjo lažnega apostolata, pri katerem razkazuje bujno listje na videz rodovitnega življenja, ne da bi iskreno poskušal doseči sadove! Daje vtis, da dobro izkorišča čas, da je dejaven, da organizira, da odkriva nove načine za rešitev vsega … Vendar je neproduktiven. Nihče se ne bo nahranil z njegovimi deli, ki nimajo nadnaravnega soka.

Prosímo Gospoda, naj bomo duše, ki so pripravljene delati s plodnim junaštvom. Ker na zemlji ne manjka takih, pri katerih ljudje, ko se jim približajo, odkrijejo samo listje: obilno, bleščeče, sijajno. Samo listja polne krošnje, izključno to in nič več. Duše pa nas gledajo z upanjem, da se bodo nasitile, ker so lačne Boga. Ni mogoče pozabiti, da imamo na voljo vsa sredstva: zadosten nauk in Gospodovo milost, kljub vsej naši bedi.

Ponovno vas spominjam, da nam je ostalo le malo časa: tempus breve est, ker je življenje na zemlji kratko, in da — ob teh sredstvih — ne potrebujemo drugega kot dobro voljo, da bi izkoristili priložnosti, ki nam jih je dal Bog. Odkar je naš Gospod prišel na ta svet, se je začel čas milosti, dan rešitve za nas in za vse. Naj ne bo potrebno, da bi nam naš Oče Bog očital, kar je izrazil že po Jeremijevih ustih: Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave.

Ne obstajajo slabi ali neprimerni dnevi: vsi dnevi so dobri za služenje Bogu. Slabi dnevi nastopijo samo takrat, kadar jih človek povzroči s svojim pomanjkanjem vere, s svojo lenobo, s svojo malomarnostjo, ki ga nagiba, da ne dela z Bogom in za Boga. Slavil bom Gospoda ob vsakem času! Čas je zaklad, ki odhaja, ki beži, ki polzi med našimi rokami kakor voda po visokih skalah. Včerajšnji dan je že minil in današnji mineva. Jutrišnji dan bo kmalu postal včerajšnji. Dolgost enega življenja je zelo kratka. Toda koliko se v tem kratkem razdobju lahko naredi zaradi božje ljubezni!

Noben izgovor nam ne bo pomagal. Gospod je bil potraten do nas: potrpežljivo nas je učil; s prilikami nam je razložil svoje zapovedi in vztrajal brez predaha. Kakor Filipa nas lahko vpraša: Toliko časa sem med vami, in me nisi spoznal? Prišel je trenutek, da zares delamo, da uporabimo vsak trenutek dneva, da veseli in z zadovoljstvom prenašamo težo dneva in vročino.