Seznam točk

Počivajte v božjem otroštvu. Bog je Oče, poln nežnosti in neskončne ljubezni. Kliči ga “Oče” večkrat na dan in reci mu — na samem, v svojem srcu — da ga imaš rad, da ga častiš: da čutiš ponos in moč, ker si njegov otrok. To pa zahteva resen program notranjega življenja, ki ga je treba speljati preko tvojih pobožnosti do Boga, ki — vztrajam — naj jih bo malo, vendar naj bodo stalne. Pomagale ti bodo pridobiti čutenje in vedenje dobrega otroka.

Moram te posvariti tudi pred nevarnostjo rutine, resničnim grobom pobožnosti, ki se pogosto pojavi preoblečena v težnjo po tem, da bi uresničili ali začeli pomembna, opazna dejanja, medtem ko lagodno zanemarjamo svoje vsakdanje dolžnosti. Ko boš opazil prva znamenja tega, se iskreno postavi pred Gospoda: pomisli, ali se nisi naveličal stalnega boja v eni in isti točki zato, ker nisi iskal Boga; poglej, ali se je zaradi pomanjkanja velikodušnosti in duha požrtvovalnosti zmanjšalo tvoje zvesto vztrajanje pri delu. Takrat tvoje norme pobožnosti, majhna mrtvičenja, apostolska dejavnost, ki ne obrodi takojšnjega sadu … postanejo strašno nerodovitni. Prazni smo in morda začnemo sanjati o novih načrtih, da bi utišali glas našega nebeškega Očeta, ki od nas pričakuje popolno vdanost. In z moro o velikih dejanjih, ki jo nosimo v duši, utone v pozabo najbolj gotova resničnost, pot, ki nas nedvomno vodi naravnost k svetosti. To je jasno znamenje, da smo izgubili nadnaravno gledišče, prepričanje, da smo majhni otroci, prepričanje, da bo naš Oče v nas uresničil čudesa, če ponižno začnemo znova.

Želim si, da bi bil Jezus tisti, ki bi nam govoril o veri, ki bi nam dajal lekcije vere. Zato bomo odprli Novo zavezo ter z Njim doživeli nekatere odlomke iz njegovega življenja. Njemu se namreč ni zdelo nevredno, da je malo po malo učil svoje učence, da bi se z zaupanjem izročili izpolnjevanju Očetove volje. Učil jih je z besedami in z deli.

Poglejte v deveto poglavje Janezovega evangelija. Ko je šel ( Jezus) mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep? Ti možje so, čeprav so bili Kristusu tako blizu, slabo mislili o tistem ubogem slepcu. Zato naj vas ne čudi, če boste v življenju, ob tem ko služite Cerkvi, naleteli na Gospodove učence, ki se do vas ali do drugih vedejo na podoben način. Ne obremenjujte se zaradi tega in se tako kot tisti slepi človek ne ozirajte nanje: resnično se izročite Kristusovim rokam. On namreč ne napada, temveč odpušča; ne obsoja, temveč odvezuje od greha; na bolezen ne gleda z brezbrižnostjo, temveč z božjo prizadevnostjo uporabi zdravilo.

Iz ust nekaterih ljudi je enolično slišati nekakšen refren, že obrabljeno frazo, ki pravi, da upanje umre zadnje; kot da bi bilo upanje nekakšna pretveza, da lahko še naprej pohajkujejo brez zapletov in brez nemirne vesti; ali kakor da bi bilo nekakšno dovoljenje, ki nam omogoča, da sine die odlašamo z ustrezno spremembo ravnanja in z bojem za doseganje plemenitih ciljev, predvsem za najvišji cilj: da bi se združili z Bogom.

Dejal bi, da je to način, kako zmotno zamenjati upanje z lagodnostjo. V bistvu tam ni želje, da bi dosegli neko resnično legitimno dobrino, ne duhovno ne materialno. Največ, za kar se nekateri trudijo, je izmikanje temu, kar bi lahko skalilo navidezni mir povprečnega življenja. Človek z boječo, leno, plašno dušo se napolni s tiho sebičnostjo in se zadovolji s tem, da dnevi in leta potekajo sine spe nec metu, brez teženj, ki zahtevajo napore, brez nevšečnosti boja: pomembno se je samo izogniti tveganju, ki bi lahko prineslo neprijetnosti in solze. Kako daleč je tedaj človek od tega, da bi nekaj dosegel, če si tega niti več ne želi, ker se boji zahtev, ki jih prinaša doseganje želenega!

Prav tako ne manjka površinske drže tistih, ki — celo z videzom izumetničene kulture ali znanosti — na temo upanja zlagajo lahkotno poezijo. Ker so se nesposobni iskreno soočiti s svojo notranjostjo in se odločiti za dobro, so upanje omejili na nekakšno hrepenenje, na utopične sanje, na ceneno tolažbo v stiskah težkega življenja. Upanje — lažno upanje! — se za te ljudi spremeni v nekakšno lahkomiselno trenutno željo, ki ne vodi nikamor.

Kjerkoli že smo, nas Gospod spodbuja: Bodi čuječ! Zaradi te božje prošnje vzdržujmo z deli v naši zavesti upanja polno željo po svetosti. Zaupaj mi, sin moj, svoje srce, nam šepeta na uho. Nehaj graditi gradove v oblakih in se odloči odpreti svojo dušo Bogu, kajti izključno v Gospodu boš našel resnični temelj svojega upanja in temelj za to, da boš drugim delal dobro. Kadar se človek ne bori s samim seboj, kadar v svoji notranji utrdbi dokončno ne zavrne sovražnikov — napuha, nevoščljivosti, poželenja mesa in oči, samozadostnosti, ponorelega pohlepa razbrzdanosti — kadar ni notranjega boja, takrat najplemenitejši ideali ovenijo kakor cvet v travi. Vzide namreč sonce s pripeko in posuši travo; in njencvet se osuje in lepota njegovega videza izgine. Nato pa, kakor strupena in vsiljiva rastlina, iz najmanjše špranje poženeta malodušje in žalost.

Jezus ni zadovoljen z oklevajočo privolitvijo. On želi in ima pravico do tega, da gremo naprej celovito in ne popuščamo pred težavami. Zahteva trdne, konkretne korake, kajti nekakšni splošni sklepi navadno bolj malo koristijo. Ti tako ohlapno določeni sklepi se mi zdijo varljivi prividi, ki skušajo utišati božje klice, ko jih srce zasliši; so kot navidezni plameni, ki niti ne vnemajo niti ne dajejo toplote, ter izginejo enako bliskovito, kot so se pojavili.

Zato se bom prepričal o iskrenosti tvojih namenov, da dosežeš cilj, če te bom videl hoditi odločno. Delaj dobro in preveri svoj običajen odnos do dela, ki ga opravljaš v slehernem trenutku; udejanjaj pravičnost v okolju, kjer se nahajaš, čeprav se šibiš pod težo napora; povečuj srečo tistih, ki te obdajajo, tako da jim z veseljem služiš na mestu, kjer delaš, s trudom, da bi delo dokončal z največjo možno popolnostjo, s tvojim razumevanjem, s tvojim nasmehom, s tvojo krščansko držo. In vse to za Boga, misleč na njegovo slavo, s pogledom, uprtim v višave, hrepeneč po dokončni domovini, kajti samo ta cilj je vreden truda.