Seznam točk

Ko v letih svojega duhovništva — ne bom rekel, da učim, temveč kričim o svoji ljubezni do osebne svobode, pri nekaterih opazim gesto nezaupanja, kot bi sumili, da obramba svobode predstavlja nevarnost za vero. Naj se pomirijo ti bojazljivci. Napad na vero predstavlja izključno napačna razlaga svobode: brez kakršnegakoli cilja, brez objektivnega merila, brez zakona, brez odgovornosti, z eno besedo: razbrzdanost. Na žalost je to tisto, kar zagovarjajo nekateri; taka zahteva pa dejansko pomeni napad na vero. Zato ni pravilno, če govorimo o svobodi posameznikove vesti v pomenu, ki vrednoti kot pozitivno moralno kategorijo to, da človek zavrne Boga. Spomnili smo že, da se lahko upremo Gospodovim odrešenjskim načrtom; zmožni smo, toda ne smemo tega storiti. In če bi nekdo premišljeno zavzel tako držo, bi grešil zaradi prelomitve prve in temeljne božje zapovedi: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo.

Jaz z vsemi svojimi močmi branim svobodo vseh vesti, ki izraža, da nikomur ni dovoljeno preprečiti drugemu človeku, da bi častil Boga. Treba je spoštovati zakonito hrepenenje po resnici: človeško bitje ima resno obveznost, da išče Gospoda, da ga spozna in ga časti, toda nihče na zemlji si ne bi smel dovoliti vsiljevati bližnjemu, naj prakticira vero, ki je le-ta nima. Prav tako si nihče ne sme prilastiti pravice, da škoduje tistemu, ki je vero prejel od Boga.

Naša sveta mati Cerkev se je vedno izrekala za svobodo in zavračala sleherni fatalizem, naj bo starodaven ali novejši. Pokazala je, da je vsak človek gospodar svoje usode, za dobro ali za slabo: tisti, ki se niso ločili od dobrega, bodo šli v večno življenje; tisti, ki so delali zlo, v večni ogenj. Vedno nas presune ta velikanska sposobnost — tvoja in moja, od vseh nas — ki hkrati razodeva znamenje naše plemenitosti. “Greh je do tolikšne mere prostovoljno zlo, da nikakor ne bi bil greh, če ne bi imel svojega začetka v volji: ta trditev uživa tolikšno očitnost, da se z njo strinja tisto malo modrecev in veliko nevednežev, ki naseljujejo svet.”

Ponovno povzdignem svoje srce v zahvalo Bogu, mojemu Gospodu, ker mu nič ni preprečevalo, da bi nas ustvaril brezhibne, z nepremagljivo naravnanostjo k dobremu, ki se ji ne bi mogli upreti, toda “presodil je, da bodo njegovi služabniki boljši, če mu bodo služili svobodno.” Kako velika je ljubezen, usmiljenje našega Očeta! Ob tej resničnosti njegovih božjih norosti do otrok si želim imeti tisoč ust, tisoč src, še več, da bi lahko živel v nenehnem slavljenju Boga Očeta, Boga Sina, Boga Svetega Duha. Pomislite: Vsemogočni, tisti, ki s svojo previdnostjo vlada vesolju, ne želi prisiljenih služabnikov, raje ima svobodne otroke. Čeprav se zaradi padca prvega para rodimo proni ad peccatum, nagnjeni h grehu, je v dušo vsakega od nas položil iskro njegove neskončne modrosti, da nas privlači dobro in da hrepenimo po trajnem miru. In vodi nas do razumevanja, da je resnico, srečo in svobodo mogoče doseči le, ko si prizadevamo, da bi v nas vzklilo to seme večnega življenja.

Možnost, da Bogu odgovori “ne”, da zavrne ta začetek nove in dokončne sreče, je ostala v rokah človeka. Toda če dela tako, ni več otrok in se spremeni v sužnja. “Vsaka stvar je tisto, kar ji pritiče glede na njeno naravo; zato, ko začne iskati nekaj tujega, ne deluje v skladu s tem, kar je, temveč deluje zaradi tujega nagiba; in to je suženjsko. Človek je po naravi razumski. Ko se ravna po svojem razumu, ravna v skladu z njemu lastnim delovanjem, kot to, kar je: in to je lastno svobodi. Ko greši, ravna zunaj razuma, in takrat se pusti voditi nagibu nečesa drugega, podvržen je mejam tujega, in zato je vsak, ki dela greh, suženj greha (Jn 8,34).”

Dovolite mi, da vztrajam na tem; zelo jasno je in o tem se lahko pogosto prepričamo v naši okolici ali pa pri nas samih: nihče ne uide kakšni obliki suženjstva. Nekateri padajo na kolena pred denarjem, drugi častijo moč, spet drugi relativno mirnost skepticizma, nekateri v čutnosti odkrijejo svoje zlato tele. In enako se dogaja s plemenitimi stvarmi. Garamo za nek podvig večjih ali manjših razsežnosti, v uresničevanju nekega znanstvenega, umetniškega, literarnega, duhovnega dela. Če se vlaga veliko truda, če obstaja resnično velika ljubezen, potem tisti, ki se izroči, živi kot suženj in se z veseljem posveča služenju za smoter njegovega dela.

Suženjstvo zaradi suženjstva; če v vsakem primeru moramo služiti, je torej — če priznamo ali ne — suženjstvo človeška resničnost, in nič ni boljšega kot vedeti, da smo zaradi ljubezni sužnji Boga. V tistem trenutku namreč prenehamo biti sužnji in postanemo prijatelji, otroci. In tukaj se pokaže razlika: s poštenimi svetnimi opravili se spopadamo z enako strastjo, z enako vnemo kot ostali, toda z mirom globoko v duši; veselo in vedro tudi v težavah, ker ne polagamo svojega zaupanja v to, kar je minljivega, temveč v tisto, kar ostane za vedno, nismo otroci dékle, ampak svobodne.

Od kod nam ta svoboda? Od Kristusa, našega Gospoda. To je svoboda, s katero nas je odrešil On. Zato uči: Če vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni. Kristjani nimamo potrebe, da bi si od kogarkoli izposojali resnični pomen tega daru, ker je krščanska svoboda edina, ki odrešuje človeka.

Rad govorim o pustolovščini svobode, kajti tako se odvija vaše in moje življenje. Svobodno — kakor otroci, vztrajam, ne kakor sužnji — gremo po stezi, ki jo je Gospod začrtal vsakemu izmed nas. To sproščenost gibanja okušamo kot darilo od Boga.

Svobodno, brez kakršnekoli prisile, ker mi je tako všeč, se odločim za Boga. In obvežem se, da bom služil, da bom spreminjal svoje življenje v razdajanje drugim zaradi ljubezni do mojega Gospoda Jezusa. Ta svoboda me spodbuja k vzklikanju, da me nič na zemlji ne bo ločilo od Kristusove ljubezni.

V priliki o povabljenih na gostijo hišni gospodar, potem ko izve, da so se nekateri od povabljenih na slavje opravičevali z neutemeljenimi izgovori, ukaže služabniku: Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša. Ali ni to prisila? Ali ni to uporaba nasilja proti zakoniti svobodi vsake vesti?

Če premišljujemo evangelij in se poglobimo v Jezusove nauke, ne bomo zmotno zamenjevali tega ukaza s prisilo. Poglejte, na kakšen način Kristus vedno daje razumeti: Če hočeš biti popoln, če kdo hoče hoditi za menoj. Ta compelle intrare ne vključuje niti fizičnega niti moralnega nasilja: odseva moč krščanskega zgleda, ki v svojem ravnanju izraža božjo moč: “Poglejte, kako privlači Oče: s svojim učenjem razveseljuje in ne vsiljuje nujnosti. Tako privlači k sebi.”

Kadar občutimo to vzdušje svobode, je moč jasno razumeti, da delati slábo ni osvoboditev, temveč suženjstvo. “Kdor greši proti Bogu, ohrani svobodno voljo v smislu osvobojenosti od prisile, izgubil pa jo je v smislu osvobojenosti od krivde.” Morda dokaže, da je ravnal v skladu s svojim izborom, ni pa uspel izraziti glasú resnične svobode, saj je postal suženj tega, za kar se je odločil; odločil pa se je za najslabše, za odsotnost Boga, in tam ni svobode.