Seznam točk

V osebni intimnosti, v zunanjem obnašanju, v odnosih z drugimi, pri delu se mora vsakdo poskušati obdržati v nenehni božji navzočnosti, s pogovorom — dialogom — ki se ne izraža navzven. Oziroma bolje rečeno, običajno se ne izraža s hrupom besed, mora pa se opaziti v prizadevanju in v ljubečem trudu, ki ga vložimo v to, da bi dobro dokončali svoja opravila, tako pomembna kot malenkostna. Če ne bi nadaljevali s to stanovitnostjo, bi bili le malo dosledni glede na dejstvo, da smo božji otroci, ker bi zapravljali vire, ki jih je Gospod po svoji previdnosti položil v naš doseg, da bi dospeli do popolnega človeka, do primerne doraslosti v Kristusovi polnosti.

Med zadnjo špansko vojno sem veliko potoval, da bi duhovno oskrbel tolike fante, ki so bili na fronti. V nekem strelskem jarku sem slišal pogovor, ki se mi je močno vtisnil v spomin. Blizu Teruela je nek mlad vojak dejal o nekem drugem vojaku, ki je bil, kakor je bilo videti, nekoliko neodločen, malodušen: To ni celovit človek! Zelo bi me razžalostilo, če bi se o kateremkoli od nas lahko upravičeno trdilo, da smo nedosledni; ljudje, ki zagotavljajo, da hočejo biti zares kristjani, sveti, vendar pa temu primerno ne ravnajo, saj pri izpolnjevanju svojih dolžnosti Bogu ne izkazujejo svoje nenehne sinovske ljubezni. Če bi se naše delovanje pokazalo kot tako, tudi ti in jaz ne bi bila celovita kristjana.

Res je, da ta osebna sposobnost ni dovolj: nihče se ne reši brez Kristusove milosti. Toda če posameznik ohranja in goji načelo poštenosti, mu bo Bog izravnal pot; in lahko bo svetnik, ker je znal živeti kot dober človek.

Morda ste videli drugačne, v določenem smislu prav nasprotne primere: mnogi, ki se imenujejo kristjani — ker so bili krščeni in prejemajo zakramente — a se izkažejo kot nezvesti, lažnivi, neiskreni, polni napuha … In naenkrat padejo. So kot zvezde, ki za nekaj trenutkov zasvetijo na nebu, potem pa se dokončno utrnejo.

Bog hoče, da smo zelo človeški, če sprejmemo odgovornost njegovih otrok, ki jo nosimo. Glava naj se dotika nebes, noge pa naj trdno stopajo po zemlji. Cena krščanskega življenja ni prenehati biti ljudje ali opustiti prizadevanje, da bi pridobili kreposti, ki jih nekateri že imajo, četudi ne poznajo Kristusa. Cena vsakega kristjana je odrešujoča kri našega Gospoda, ki hoče, da smo — ponavljam — zelo človeški in zelo božji, ter da se vsak dan trudimo posnemati Njega, ki je perfectus Deus, perfectus homo.

Kadar se nekdo trudi za rast človeških kreposti, je njegovo srce že zelo blizu Jezusu Kristusu. In kristjan opazi, da ga božje kreposti: vera, upanje, ljubezen, ter vse druge kreposti, ki jih prinaša božja milost, spodbujajo, da nikoli ne zanemari dobrih lastnosti, ki si jih deli z mnogimi ljudmi.

Človeške kreposti so — ponavljam — temelj nadnaravnih; in slednje vedno dajejo novo spodbudo, da človek lahko deluje pošteno. Toda v vsakem primeru ni dovolj le želja, da bi imeli te kreposti: potrebno je, da se jih naučimo živeti. Discite benefacere, naučite se delati dobro. Treba se je dnevno vaditi v ustreznih dejanjih — delih iskrenosti, resnicoljubnosti, uravnovešenosti, vedrosti, potrpežljivosti; kajti ljubezen so dela in Boga ne gre ljubiti samo z besedo, temveč v dejanju in v resnici.