Seznam točk

Ko sem bral današnje berilo, sem videl Daniela med tistimi sestradanimi levi, in brez pesimizma — ne morem namreč reči: Katerikoli minuli čas je bil boljši, saj so bili vsi časi dobri in slabi — sem pomislil, da je tudi sedaj na svobodi veliko levov, in mi moramo živeti v tem okolju. Levi, ki iščejo, koga bi požrli: tanquam leo rugiens circuit quaerens quem devoret.

Kako se bomo izognili tem zverem? Morda se nam ne bo zgodilo kakor Danielu. Jaz nisem čudodelnik, vendar ljubim to veličino Boga in razumem, da bi mu bilo lažje potešiti prerokovo lakoto ali pa mu dati hrano; vendar ni storil tega. Nasprotno, odredil je, naj se k njemu iz Judeje čudežno premesti drug prerok, Habakuk, in mu prinese hrano. Vseeno mu je bilo, če naredi velik čudež, saj Daniel ni bil v tisti jami kar tako, ampak zaradi krivičnosti hudičevih privržencev, ker je bil božji služabnik in uničevalec malikov.

Brez veličastnih čudežev, z normalnostjo običajnega krščanskega življenja, s setvijo miru in veselja moramo tudi mi uničiti veliko malikov: malike nerazumevanja, nepravičnosti, nevednosti, domnevne človekove samozadostnosti, ki Bogu domišljavo obrne hrbet.

Ne prestrašite se in ne bojte se ničesar hudega, pa čeprav so okoliščine, v katerih delate, izredno težke, hujše kakor Danielove, ko je bil v jami s tistimi požrešnimi zvermi. Božje roke so enako mogočne in če bi bilo potrebno, bi delale čudeže. Zvesti! Z zvestobo ljubezni, zavedanja, veselja, zvesti Kristusovemu nauku in prepričani, da leta naše dobe niso slabša kakor tista iz drugih stoletij in da je Gospod vedno isti.

Poznal sem nekega starejšega duhovnika, ki je smehljajoč se o sebi trdil: Jaz sem vedno miren, miren. Takšni moramo vedno biti tudi mi: nahajamo se v svetu, obkroženi s sestradanimi levi, vendar se ne vznemirjajmo; bodimo mirni. Z ljubeznijo, z vero, z upanjem, ne da bi pozabili, da bo Gospod, če bo potrebno, pomnožil čudeže.

Če se dnevno borimo za doseganje svetosti, vsakdo v svojem stanu znotraj sveta in v opravljanju svojega poklica, v našem običajnem življenju, si upam trditi, da bo Gospod tudi nas naredil za orodja, ki so zmožna delati čudeže, tudi najbolj izredne, če bi bilo potrebno. Slepim bomo dajali, da spregledajo. Kdo ne bi mogel našteti tisoč primerov, kako skoraj od rojstva slepi znova pridobi vid, prejme ves sijaj Kristusove luči? Nekdo drug je bil gluh in oni nem; nista bila zmožna slišati ali izreči niti besede kot božja otroka … In njuni čuti so bili očiščeni; že slišita in se izražata kot človeka, ne pa kot zveri. In nomine Iesu! V Jezusovem imenu njegovi apostoli dajo zmožnost gibanja hromemu, ki ni bil sposoben nobenega koristnega dejanja; in tisti lenuh, ki je poznal svoje obveznosti, a jih ni izpolnjeval … V Gospodovem imenu, surge et ambula!— vstani in hodi.

Drugi, ki je umrl in je že razpadal ter smrdel po truplu, je zaslišal božji glas, kakor v čudežu o sinu vdove iz Naina: Mladenič, rečem ti, vstani! Takšne čudeže kot Kristus, delali bomo čudeže kakor prvi apostoli. Morda so se prav v tebi, v meni, uresničili ti čudeži: morda smo bili slepi, ali gluhi, ali hromi, ali smo zaudarjali po mrtvem, in Gospodova beseda nas je dvignila iz naše pobitosti. Če ljubimo Kristusa, če mu iskreno sledimo, če ne iščemo samih sebe, ampak samo Njega, bomo v njegovem imenu mogli drugim zastonj posredovati to, kar nam je bilo zastonj dano.

Nenehno sem oznanjal to nadnaravno in človeško možnost, ki jo naš Oče Bog polaga v roke svojih otrok: sodelovanje pri odrešenju, ki ga je izvršil Kristus. Nadvse me veseli, ko ta nauk najdem v besedilih cerkvenih očetov. Sveti Gregor Veliki pravi: “Kristjani odstranjujejo kače, kadar s spodbujanjem k dobremu izkoreninjajo zlo iz src drugih … Polaganje rok na bolnike za njihovo ozdravitev se uresničuje, kadar je opaziti, da je bližnji oslabel v prizadevanju za dobro, in mu je ponujena pomoč na tisoč načinov, s čimer se z zgledom utrjuje v kreposti. Ti čudeži so toliko večji, kolikor se dogajajo na duhovnem področju, saj v življenje ne vračajo teles, temveč duše. Tudi vi, če se ne zapustite, boste z božjo pomočjo mogli delati take čudeže.”

Bog hoče, da se vsi ljudje rešijo: to je povabilo in odgovornost, ki slonita na vsakem od nas. Cerkev ni nekakšna utrdba za nekatere izbrance. “Je morda vélika Cerkev neznaten del zemlje? Vélika Cerkev je ves svet.” Tako je zapisal sv. Avguštin in še dodal: “Kamorkoli se obrneš, tam je Kristus. Za dediščino imaš konce zemlje; pridi, z menoj jo vzemi vso v posest.” Se spomnite, kako je bilo z mrežami? Bile so prenapolnjene, za več rib ni bilo prostora. Bog goreče čaka, da se napolni njegova hiša; je Oče in želi si živeti obdan z vsemi svojimi otroki.