Seznam točk

Se spominjate prilike o usmiljenem Samarijanu? Tisti človek je obležal ob poti, kjer so ga hudo ranili in napol mrtvega pustili razbojniki, ki so mu pobrali vse do zadnjega beliča. Mimo tistega kraja je šel starozavezni duhovnik in malo kasneje še levit; oba sta šla brezskrbno naprej po svoji poti. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je potoval. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Glejte, Gospod tega zgleda ne daje samo peščici izbranih duš, kajti ko je odgovoril tistemu, ki mu je postavil vprašanje — torej vsakomur izmed nas — je takoj dodal: Pojdi in tudi ti tako delaj.

Kadar v našem osebnem življenju ali v življenju drugih ljudi opazimo nekaj, kar ni prav, nekaj, kar potrebuje duhovno in človeško pomoč, ki jo lahko nudimo in moramo nuditi božji otroci, takrat bo jasen izraz razumnosti to, da bomo uporabili primerno zdravilo; temeljito, z ljubeznijo in srčnostjo, iskreno. Izmikanje ni dobra rešitev. Zmotno je misliti, da bomo probleme rešili z opuščanjem ali zavlačevanjem.

Razumnost zahteva, da potem, ko smo odkrili rano, uporabimo zdravilo vsakokrat, ko tako zahtevajo okoliščine, v celoti in ne da bi ga poskušali ublažiti. Ko opazite celo najmanjše bolezenske znake, bodite preprosti in odkriti, enako kadar morate zdraviti in kadar morate prejeti pomoč. Tistemu, ki lahko zdravi v božjem imenu, je takrat treba dovoliti, da pritisne od daleč in potem od bližje in še bližje, dokler iz rane ne izteče ves gnoj in je žarišče okužbe očiščeno. Najprej moramo tako ravnati sami s seboj ter s tistimi, do katerih nas zaradi pravičnosti ali ljubezni do bližnjega veže dolžnost, da jim pomagamo. Bogu priporočam predvsem starše in tiste, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem.

Naj vas ne zadržuje noben hinavski razlog: uporabite čisto zdravilo. Toda delajte z materinsko roko, z neskončno nežnostjo naših mater, ko so nam zdravile majhne in velike rane naših otroških iger in padcev. Če je treba počakati nekaj ur, počakamo, a nikoli več, kot je nujno potrebno; sicer bi naše ravnanje izkazovalo lagodnost, strahopetnost, nekaj popolnoma drugačnega od razumnosti. Vsi, na prvem mestu tisti, ki se ukvarjate z izobraževanjem, zavrnite strah pred tem, da bi razkužili rano.

Mogoče je, da bo kdo zvijačno zašepetal na uho tistih, ki bi morali zdraviti, pa so neodločni ali pa se nočejo soočiti s svojim poslanstvom: Učitelj, vemo,da si resnicoljuben. Ne trpite take ironične pohvale; kajti tisti, ki se ne trudijo vestno opravljati svojega dela, niso učitelji, ker ne kažejo prave poti, in niso pravi, ker s svojo lažno razumnostjo prezirajo ali pa imajo za pretirana jasna pravila, ki so jih tisočkrat potrdili pošteno ravnanje, starost, znanje dobrega vodenja, poznavanje človeške šibkosti ter ljubezen do vsake ovce. Vse to nas spodbuja, da spregovorimo, da posredujemo, da pokažemo, da nam ni vseeno.

Lažne učitelje obvladuje strah pred tem, da bi izpili čašo resnice; nemirni postanejo že samo ob misli na to, da bi v nekih določenih okoliščinah posegli po bolečem protisredstvu, kar pa je obveznost. V takšnem ravnanju — o tem ste lahko prepričani — ni razumnosti, niti usmiljenja, niti prave pameti; taka drža odraža bojazljivost, pomanjkanje odgovornosti, nerazumnost in nespamet. Isti ljudje potem, ko jih zajame panika zaradi razdejanja, poskušajo zavirati zlo, ko je za to že prepozno. Ne spomnijo se, da krepost razumnosti zahteva pravočasno upoštevanje in posredovanje dozorelega nasveta starodavnih izkušenj, čistega pogleda in nezavezanega jezika.

Ne skrivam vam, da je takrat, ko moram koga popraviti ali sprejeti odločitev, ki bo koga prizadela, hudo tudi meni, prej, medtem in potem, pa nisem sentimentalnež. Tolaži me misel na to, da samo zveri ne jokajo: jokamo ljudje, božji otroci. Popolnoma razumem, da je v določenih trenutkih gotovo tudi vam neprijetno, če se trudite zvesto izpolnjevati svojo nalogo. Ne pozabite, da je bolj udobno — toda to je napačna pot — če se za vsako ceno izogibamo trpljenju z izgovorom, da nočemo prizadeti bližnjega. V takšnem izmikanju se pogosto skriva sramoten beg pred lastno bolečino, kajti nekoga resno opomniti navadno ni prijetno. Otroci moji, spomnite se, da je pekel poln zaprtih ust.

Zdaj me gotovo posluša nekaj zdravnikov; oprostite mi mojo predrznost, če zopet povzamem primer iz medicine. Morda bom povedal kakšno neumnost, toda asketska primera je na mestu. Ko zdravnik zdravi rano, jo najprej dobro očisti, tudi precej okrog nje. Dobro ve, da boli; toda če bi opustil ta del, bi kasneje bolelo še bolj. Takoj nato uporabi razkužilo: skeli — peče, kakor pravimo v moji deželi — a kljub temu mu ne ostane drugega, kot da ga uporabi, da se rana ne vname.

Očitno je, da je za telesno zdravje potrebno ukrepati na tak način, čeprav gre samo za nepomembne praske. Zato bodite pri velikih stvareh glede zdravja duše — najpomembnejših rečeh v človekovem življenju — pozorni, če je treba kaj očistiti, če je potrebno kaj izrezati, če je treba obrusiti ali razkužiti, če je potrebno trpeti! Razumnost zahteva, da ukrepamo tako ter da se ne izogibamo tej dolžnosti, kajti če bi se izmikali, bi s tem izkazali nepremišljenost in celo hud prekršek zoper pravičnost in srčnost.

Prepričajte se o tem: če hoče kristjan pred Bogom in pred ljudmi zares delovati pošteno, potrebuje vse kreposti, vsaj potencialno. Oče, me boste morda vprašali, kaj pa moje slabosti? Odgovoril vam bom: ali ne zdravi tudi zdravnik, ki je sam bolan, čeprav je bolezen, ki ga muči, kronična? Ali zdravnik zaradi svoje bolezni drugim bolnikom ne bo več predpisoval ustreznih receptov? Seveda bo. Da bi lahko zdravil, je dovolj, da ima ustrezno znanje in ga uporablja v praksi z enako zavzetostjo, s kakršno se spopada s svojo lastno boleznijo.