Seznam točk

Nikoli ne bomo mogli razumeti te Kristusove svobode, ki je neizmerna, neskončna, kakor njegova ljubezen. Toda najdragocenejši zaklad njegove velikodušne, popolne žrtve nas mora nagniti k razmišljanju: Gospod, zakaj si mi dal ta privilegij, da sem zmožen slediti tvojim korakom, hkrati pa sem te zmožen žaliti? S tem smo uspeli natančno opredeliti pravilno uporabo svobode, če je naravnana k dobremu, ter njeno napačno naravnanost, ko se človek zaradi te sposobnosti oddalji od Ljubezni vseh ljubezni in pozabi nanjo. Osebna svoboda, ki jo branim in jo bom vedno branil z vsemi svojimi močmi, me vodi k temu, da se prepričano in z gotovostjo, zavedajoč se svoje slabotnosti, sprašujem: Kaj pričakuješ od mene, Gospod, da to prostovoljno izpolnim?

Odgovarja nam Kristus sam: veritas liberabit vos, resnica vas bo osvobodila. Katera je ta resnica, ki v vsem našem življenju začenja in končuje pot svobode? Povzel vam jo bom z veseljem in gotovostjo, ki prihajata iz odnosa med Bogom in njegovimi ustvarjenimi bitji: zavedanje, da smo izšli iz božjih rok, da smo predmet posebne ljubezni presvete Trojice, da smo otroci tako velikega Očeta. Prosim mojega Gospoda, da bi se hoteli tega zavedati, dan za dnem okušati to resnico: tako bomo ravnali kot svobodni ljudje. Ne pozabite: kdor ne ve, da je božji otrok, ne pozna najgloblje resnice o sebi in v njegovem delovanju mu primanjkuje obvladovanja in umirjenosti, lastnih tistim, ki ljubijo Gospoda bolj kot karkoli drugega.

Prepričajte se: da bi si zaslužili nebesa, si moramo svobodno prizadevati s polno, neprekinjeno in prostovoljno odločenostjo. Toda svoboda sama po sebi ni dovolj: potrebuje usmeritev, vodnika. “Ni dobro, da duša nima nikogar, ki bi jo vodil; zato je bila odrešena, da bi bil njen kralj Kristus, čigar jarem je prijeten in čigar breme je lahko (Mt 11,30), ne pa hudič, čigar kraljestvo je težko.”

Zavrnite prevaro tistih, ki se zadovoljijo z žalostnim vzklikanjem: Svoboda, svoboda! Velikokrat se prav v tem klicanju skriva tragično suženjstvo: kajti odločitev, ki izbere zmoto, ne osvobaja; edini, ki osvobaja, je Kristus, saj je samo On Pot, Resnica in Življenje.

V božji navzočnosti se ponovno vprašajmo: Gospod, zakaj si nam dal to moč? Zakaj si položil v nas to sposobnost, da te lahko izberemo ali zavrnemo? Ti želiš, da to zmožnost pravilno uporabimo. Gospod, kaj želiš, da storim? Odkrit, točen odgovor je ta: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem.

Vidite? Svoboda dobi svoj pravi smisel, ko se uporablja v službi odrešujoče resnice, v iskanju neskončne božje ljubezni, ki nas odvezuje vseh sužnosti. Vsak dan večja je moja gorečnost, da bi na ves glas oznanil to nedoumljivo bogastvo kristjana: svobodo slave božjih otrok! V tem je povzeta dobra volja, ki nas uči slediti “dobremu, potem ko smo ga razločili od slabega”.

Rad bi, da premišljujete o neki temeljni točki, ki nas sooča z odgovornostjo naše vesti. Nihče ne more odločati namesto nas; “v tem je pri ljudeh najvišja stopnja dostojanstva: da se sami po sebi in ne po drugih usmerjajo k dobremu.” Mnogi smo od svojih staršev podedovali katoliško vero in po božji milosti, ko smo kmalu po rojstvu prejeli krst, se je v naši duši začelo nadnaravno življenje. Toda skozi vse življenje in celo skozi vsak naš dan moramo obnavljati naravnanost k temu, da ljubimo Boga bolj kot karkoli drugega. “Kristjan, pravi kristjan, je tisti, ki se podvrže gospostvu edine božje Besede,” ne da bi postavljal pogoje tej poslušnosti, in pripravljen se je upreti hudičevi skušnjavi z ravnanjem, kakršno je bilo Kristusovo: Gospoda, svojega Boga, počásti in samo njemu služi!

Suženjstvo zaradi suženjstva; če v vsakem primeru moramo služiti, je torej — če priznamo ali ne — suženjstvo človeška resničnost, in nič ni boljšega kot vedeti, da smo zaradi ljubezni sužnji Boga. V tistem trenutku namreč prenehamo biti sužnji in postanemo prijatelji, otroci. In tukaj se pokaže razlika: s poštenimi svetnimi opravili se spopadamo z enako strastjo, z enako vnemo kot ostali, toda z mirom globoko v duši; veselo in vedro tudi v težavah, ker ne polagamo svojega zaupanja v to, kar je minljivega, temveč v tisto, kar ostane za vedno, nismo otroci dékle, ampak svobodne.

Od kod nam ta svoboda? Od Kristusa, našega Gospoda. To je svoboda, s katero nas je odrešil On. Zato uči: Če vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni. Kristjani nimamo potrebe, da bi si od kogarkoli izposojali resnični pomen tega daru, ker je krščanska svoboda edina, ki odrešuje človeka.

Rad govorim o pustolovščini svobode, kajti tako se odvija vaše in moje življenje. Svobodno — kakor otroci, vztrajam, ne kakor sužnji — gremo po stezi, ki jo je Gospod začrtal vsakemu izmed nas. To sproščenost gibanja okušamo kot darilo od Boga.

Svobodno, brez kakršnekoli prisile, ker mi je tako všeč, se odločim za Boga. In obvežem se, da bom služil, da bom spreminjal svoje življenje v razdajanje drugim zaradi ljubezni do mojega Gospoda Jezusa. Ta svoboda me spodbuja k vzklikanju, da me nič na zemlji ne bo ločilo od Kristusove ljubezni.

Ponavljam vam: ne sprejemam nobenega drugega suženjstva kakor suženjstvo božji ljubezni. To pa zato, ker je — kot sem vam povedal že ob drugih priložnostih — vera največji upor človeka, ki ne prenaša tega, da bi živel kot žival, ki ni zadovoljen in ni miren, če se ne obrača k svojemu Stvarniku in ga ne pozna. Hočem, da ste uporniški, osvobojeni slehernih vezi, ker hočem — Kristus hoče! — da ste božji otroci. Suženjstvo ali božje otroštvo: tukaj je dilema našega življenja. Ali božji otroci ali sužnji napuha, čutnosti, tega tesnobnega egoizma, s katerim se otepajo tolike duše.

Božja ljubezen označuje pot resnice, pravičnosti, pot dobrega. Ko se odločimo odgovoriti Gospodu: Moja svoboda je zate, smo osvobojeni vseh verig, ki so nas priklepale na nepomembne reči, na neumne skrbi, na ozkosrčne ambicije. In svobodo — neprecenljivi zaklad, dragoceni biser, ki bi ga bilo škoda metati živalim, v celoti uporabljamo za to, da se učimo delati dobro.

To je veličastna svoboda božjih otrok. Kristjani, ki so spričo razpuščenosti tistih, ki niso sprejeli božje besede, v svojem vedenju boječi, zadržani ali pa jim zavidajo — bi dokazali, da imajo bedno predstavo o naši veri. Če zares izpolnjujemo Kristusovo postavo — če se trudimo, da bi jo izpolnjevali, kajti ne bo nam vedno uspelo — bomo odkrili, da smo obdarjeni s čudovito odločnostjo duha, ki ji ni treba nekje drugje iskati pomena najpopolnejšega človeškega dostojanstva.

Naša vera ni breme niti omejitev. Kako revno predstavo o krščanski resnici bi pokazal, kdor bi razmišljal tako! Ko se odločimo za Boga, ne izgubimo ničesar, temveč pridobimo vse: kdor za ceno svoje duše najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.

Potegnili smo zmagovalno karto, ki prinaša glavno nagrado. Ko nam nekaj preprečuje, da bi to jasno videli, preiščimo notranjost svoje duše: morda v nas obstaja premalo vere, premalo osebnega odnosa z Bogom, premalo življenja molitve. Prositi moramo Boga, po posredovanju njegove in naše Matere, naj v nas poveča njegovo ljubezen, naj nam dá izkusiti sladkost njegove navzočnosti; kajti le tedaj, ko ljubimo, je mogoče priti k najpolnejši svobodi: ko nočemo nikoli, v vsej večnosti nikoli zapustiti cilja naše ljubezni.