Seznam točk

Če privoliš v to, da Bog gospoduje nad tvojo ladjo, da je On njen gospodar — kakšna varnost! … Tudi takrat, ko je videti, da je odsoten, da je zaspal, da ne skrbi za nas in se sredi najtemačnejšega mraka dviguje vihar. Sveti Marko pripoveduje, da so se sredi takšnih okoliščin znašli apostoli; videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim tako, da je hodilpo jezeru. (…) Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal.

Otroci moji, na zemlji se dogaja toliko stvari …! Lahko bi vam pripovedoval o bolečinah, o trpljenju, o surovem ravnanju, o mučeništvu — prav nič ne pretiravam — o junaštvu mnogih ljudi. V naših očeh, v našem razumu se včasih pojavi misel, da Jezus spi, da nas ne sliši; toda sveti Luka pripoveduje, kako Gospod ravna s svojimi: Medtem ko so se peljali, je zaspal. In nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: Učenik, učenik, izgubljeni smo! In vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Ponehala sta in nastala je tišina. Rekel jim je: Kje je vaša vera?

Če se izročimo, se On izroči nam. Potrebno je popolnoma zaupati v Učitelja, se prepustiti njegovim rokam brez pridržkov; mu z deli pokazati, da je ladja njegova, da hočemo, da po svojih željah razpolaga z vsem, kar nam pripada.

Naj zaključim in prosim Sveto Marijo za posredovanje s temi sklepi: živimo iz vere; vztrajajmo z upanjem; ostanimo tesno ob Jezusu Kristusu; zares, zares, zares ga ljubímo; prehodímo in okušajmo svojo pustolovščino ljubezni, ker smo namreč zaljubljeni v Boga; pustímo, da Kristus stopi na našo ubogo barko in prevzame vodstvo v naši duši kot njen Gospodar in Gospod; z iskrenostjo mu izkazujmo, da se bomo trudili vedno ostati v njegovi navzočnosti, podnevi in ponoči, saj nas je On poklical k veri: Ecce ego quia vocasti me! In prišli smo v njegovo stajo, ker nas je pritegnilo njegovo klicanje in žvižgi dobrega Pastirja, z gotovostjo, da bomo le v njegovi senci našli resnično časno in večno srečo.

Če živimo tako, bomo v svetu uresničili delo miru; služenje Gospodu bomo drugim znali narediti prijetno — veselega darovalca namreč Bog ljubi. Kristjan je eden izmed mnogih v družbi; toda iz njegovega srca bo prekipevalo veselje človeka, ki si je zastavil, da bo z nenehno pomočjo milosti izpolnjeval Očetovo voljo. In ne počuti se kot žrtev, niti oslabljen, niti omejevan. Hodi z dvignjeno glavo, ker je človek in ker je božji otrok.

Naša vera tem krepostim, ki jih noben človek ne bi smel zanemariti, daje ves njihov pomen. Kristjana nihče ne more premagati v človeškosti. Zato je nekdo, ki sledi Kristusu — ne po lastnem zasluženju, temveč po Gospodovi milosti — ljudem okoli sebe sposoben posredovati tisto, kar včasih zaslutijo, a ne uspejo razumeti: da je resnična sreča, resnično služenje bližnjemu mogoče le prek Srca našega Odrešenika, ki je perfectus Deus, perfectus homo.

Zatecimo se k Mariji, naši Materi, najodličnejšemu bitju, kar jih je izšlo iz božjih rok. Prosímo jo, naj iz nas naredi ljudi, ki so predani dobremu, ter da bodo te človeške kreposti, vgrajene v življenje milosti, postale najboljša pomoč tistim, ki skupaj z nami v svetu delajo za mir in srečo vseh.