Seznam točk

Kakor naš Gospod tudi jaz zelo rad kramljam o barkah in mrežah, da bi ob teh evangeljskih prizorih naredili trdne in jasno določene sklepe. Sveti Luka nam pripoveduje o ribičih, ki čistijo in krpajo mreže na bregu Genezareškega jezera. Jezus se približa barkam, ki so pristale ob obali, in stopi v eno izmed njih, v Simonovo barko. S kakšno naravnostjo Učitelj stopi na barko vsakega izmed nas! Da bi nam zakompliciral življenje, kakor včasih kdo ponavlja s tarnajočim prizvokom. Gospod se je na naši poti srečal z vami in z mano, da bi nam obzirno in ljubeče zakompliciral življenje.

Potem ko uči iz Petrove barke, se obrne k ribičem: Duc in altum, et laxate retia vestra in capturam! — odrinite na globoko in vrzite mreže za lov! V zaupanju v Kristusovo besedo ga ubogajo in zgodi se čudežni ulov rib. Gospod gleda Petra, ki se prav tako kot Jakob in Janez ni mogel nehati čuditi, in mu pojasni: Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi. In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim. Tvoja barka — tvoji talenti, tvoja hrepenenja, tvoji dosežki — nima nobene vrednosti, razen če pustiš, da Jezus Kristus razpolaga z njo, če dovoliš, da On svobodno vstopi vanjo, če je ne spremeniš v malika. Ti sam s svojo barko, brez Učitelja, bi se — nadnaravno rečeno — napotil naravnost proti brodolomu. Samo če priznaš in iščeš Kristusovo prisotnost in vodstvo, boš varen pred viharji in nesrečami življenja. Vse polôži v božje roke: naj gredo tvoje misli, dobre pustolovščine tvoje domišljije, tvoje plemenite človeške ambicije, tvoja čista ljubezen, preko Jezusovega srca. V nasprotnem primeru bo vse to prej ali slej potonilo v tvojem egoizmu.

Če privoliš v to, da Bog gospoduje nad tvojo ladjo, da je On njen gospodar — kakšna varnost! … Tudi takrat, ko je videti, da je odsoten, da je zaspal, da ne skrbi za nas in se sredi najtemačnejšega mraka dviguje vihar. Sveti Marko pripoveduje, da so se sredi takšnih okoliščin znašli apostoli; videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim tako, da je hodilpo jezeru. (…) Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal.

Otroci moji, na zemlji se dogaja toliko stvari …! Lahko bi vam pripovedoval o bolečinah, o trpljenju, o surovem ravnanju, o mučeništvu — prav nič ne pretiravam — o junaštvu mnogih ljudi. V naših očeh, v našem razumu se včasih pojavi misel, da Jezus spi, da nas ne sliši; toda sveti Luka pripoveduje, kako Gospod ravna s svojimi: Medtem ko so se peljali, je zaspal. In nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: Učenik, učenik, izgubljeni smo! In vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Ponehala sta in nastala je tišina. Rekel jim je: Kje je vaša vera?

Če se izročimo, se On izroči nam. Potrebno je popolnoma zaupati v Učitelja, se prepustiti njegovim rokam brez pridržkov; mu z deli pokazati, da je ladja njegova, da hočemo, da po svojih željah razpolaga z vsem, kar nam pripada.

Naj zaključim in prosim Sveto Marijo za posredovanje s temi sklepi: živimo iz vere; vztrajajmo z upanjem; ostanimo tesno ob Jezusu Kristusu; zares, zares, zares ga ljubímo; prehodímo in okušajmo svojo pustolovščino ljubezni, ker smo namreč zaljubljeni v Boga; pustímo, da Kristus stopi na našo ubogo barko in prevzame vodstvo v naši duši kot njen Gospodar in Gospod; z iskrenostjo mu izkazujmo, da se bomo trudili vedno ostati v njegovi navzočnosti, podnevi in ponoči, saj nas je On poklical k veri: Ecce ego quia vocasti me! In prišli smo v njegovo stajo, ker nas je pritegnilo njegovo klicanje in žvižgi dobrega Pastirja, z gotovostjo, da bomo le v njegovi senci našli resnično časno in večno srečo.

Velikokrat sem vas spomnil na tisti ganljivi prizor, o katerem nam pripoveduje evangelij: Jezus na Petrovi barki, s katere je govoril ljudstvu. Množica, ki mu je sledila, je v njem vzbudila gorečnost po dušah, ki použiva njegovo Srce. Božji Učitelj želi, da bi bili njegovi učenci že takrat deležni te gorečnosti: potem ko jim reče, naj odrinejo na globoko — Duc in altum! — predlaga Petru, naj vrže mreže za lov.

Ne bom se zadrževal pri tako poučnih podrobnostih tistih trenutkov. Želim, da premišljujemo o odzivu prvaka apostolov, ko je bil priča čudežu: Pojdi od mene Gospod, ker sem grešen človek. To je resnica — o tem ne dvomim — ki se sklada z osebnimi okoliščinami prav vsakogar. Kljub temu vam zagotavljam, da ko sem v svojem življenju naletel na tolike čudeže milosti, izvršene po človeških rokah, sem začutil nagnjenje, vsak dan močnejše nagnjenje, da bi zakričal: Gospod, ne hodi stran od mene, saj brez tebe ne morem storiti ničesar dobrega.

Prav zaradi tega zelo dobro razumem besede hiponskega škofa, ki zvenijo kot čudovit spev svobodi: “Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo rešil brez tebe.” Vsak od nas — ti, jaz — ima namreč vedno možnost — žalostno nesrečo — da se lahko vzdigne proti Bogu, da ga zavrne — morda s svojim ravnanjem — ali pa da vzklikne: Nočemo, da bi ta zakraljeval nad nami.

Ko se vedemo normalno — tako kot drugi ljudje — in z nadnaravnim čutom, sledimo zgledu Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka. Poglejte, vse njegovo življenje je polno naravnosti. Tri desetletja je preživel neopažen, ne da bi pritegnil pozornost, kakor še en delavec več, in v njegovi vasi so ga poznali kot tesarjevega sina. V teku njegovega javnega delovanja prav tako ni bilo opaziti nič takega, kar bi izstopalo zaradi svoje nenavadnosti ali ekscentričnosti. Obdal se je s prijatelji kot katerikoli od njegovih sodržavljanov in v svojem vedenju se ni razlikoval od drugih. Do tolikšne mere, da se je moral Juda, ko ga je izdal, dogovoriti za znamenje: tisti je, ki ga bom poljubil. Na Jezusu ni bilo nič čudaškega. Gane me ta način vedenja našega Učitelja, ki hodi med ljudmi kakor eden izmed njih.

Janez Krstnik, ki je imel posebno poklicanost, se je oblačil v kameljo kožo ter se hranil s kobilicami in divjim medom. Naš Odrešenik je nosil tuniko iz enega samega kosa, jedel in pil je enako kakor drugi, razveselil se je ob sreči drugih ljudi, ganila ga je bolečina bližnjega, ni zavrnil počitka, ki so mu ga ponujali njegovi prijatelji, in nikomur ni bilo prikrito, da si je skozi mnoga leta z delom svojih rok služil vsakdanji kruh, skupaj z Jožefom, rokodelcem. Tako moramo tudi mi ravnati sredi tega sveta — kakor naš Gospod. Na kratko bi ti dejal, da moramo vedno imeti čisto obleko, čisto telo in predvsem čisto dušo.

Celo Gospod — ne spreglejmo tega — ki je oznanjal tako čudovito nenavezanost na zemeljske dobrine, je hkrati pokazal občudovanja vredno skrb za to, da se jih ne trati. Po tistem čudežu pomnožitve kruha, ki je tako velikodušno nasitil več kot pet tisoč mož, je rekel svojim učencem: Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi. Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar. Če pozorno premišljujete o tem prizoru, se ne boste naučili skopariti, temveč dobro upravljati s talenti in materialnimi sredstvi, ki vam jih daje Bog.

Tokrat je sveti Marko tisti, ki nam pripoveduje o ozdravljenju nekega drugega slepega človeka. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedel ob poti. Ko je zaslišal hrup tiste množice ljudi, je slepi vprašal: Kaj se dogaja? Odgovorili so mu: Jezus iz Nazareta. In tedaj se je njegova duša tako vnela v Kristusovi veri, da je zavpil: Jezus, Davidov sin, usmili se me!

In ti, ali si ne želiš zakričati enako? Ti, ki si prav tako obtičal ob robu poti, te poti življenja, ki je tako kratka; ti, ki si brez luči; ti, ki potrebuješ več milosti, da bi se odločil iskati svetost? Ali ne čutiš nuje, da bi zaklical: Jezus, Davidov sin, usmili se me! Kako čudovit molitveni vzklik za pogosto ponavljanje!

Svetujem vam, da počasi premišljujete o trenutkih pred čudežem, da bi si v vaš um dobro vtisnili neko zelo jasno misel: kako drugačna od Jezusovega usmiljenega srca so naša uboga srca! Vedno vam bo pomagala, predvsem ob času preizkušnje in skušnjave, pa tudi takrat, ko bo čas za velikodušen odgovor v majhnih opravilih ter ob priložnostih, ki bodo zahtevale junaštvo.

Mnogi so mu pretili, naj umolkne. Tako kot tebi, ko si zaslutil, da Jezus stopa poleg tebe. Srce ti je začelo biti hitreje in tudi ti si začel klicati, ker te je pretresel globok nemir. Prijatelji, navade, lagodnost, okolje, vsi so ti svetovali: Utihni, ne kriči! Zakaj moraš klicati Jezusa? Ne moti ga!

Toda ubogi Bartimáj jih ni poslušal in je še glasneje vpil: Davidov sin, usmili se me! Gospod, ki ga je slišal že na začetku, ga je pustil vztrajati v njegovi molitvi. Enako kot tebe. Jezus zasliši že prvi klic naše duše, vendar čaka. Hoče, da smo prepričani o tem, da ga potrebujemo; hoče, da ga prosimo, da smo trmasti, kakor slepi mož ob poti na izhodu iz Jerihe. “Posnemajmo ga. Čeprav nam Bog takoj ne nakloni tega, za kar ga prosimo, čeprav nas mnogi poskušajo oddaljiti od molitve, ga ne nehajmo prositi.

Jezus je obstal in rekel: Pokličite ga! Najboljši med tistimi, ki so ga obdajali, so se obrnili k slepemu in mu rekli: Bodi pogumen, vstani, kliče te! To je krščanska poklicanost! Toda božji klic ni samo eden. Premišljujte tudi o tem, da nas Gospod išče v vsakem trenutku: vstani — nam naroča — pridi ven iz svoje lenobe, svoje lagodnosti, svojih malih sebičnosti, svojih nepomembnih težavic. Dvigni se z zemlje, kjer si nizek, sploščen, brezobličen. Pridobi si višino, težo in prostornino ter nadnaravni pogled.

Tisti človek je odvrgel svoj plašč, skočil pokonci in prišel k Jezusu. Odvrgel je svoj plašč! Ne vem, ali si bil kdaj v vojni; že pred mnogimi leti sem nekoč imel priložnost stopiti na bojno polje nekaj ur zatem, ko se je končala bitka. Na tleh so ležale odvržene odeje, čutare in vojaški nahrbtniki, polni družinskih spominov: pisem, fotografij ljubljenih oseb … Ti predmeti niso bili last poražencev, pripadali so zmagovalcem! Vse tisto jim je bilo odveč, oviralo bi jih pri tem, da bi tekli hitreje in napadli sovražnika za robovi okopov. Kakor Bartimáj, da je lahko tekel za Kristusom.

Ne pozabi: da bi prišli do Kristusa, je potrebna žrtev; odvreči je treba vse, kar ovira: odejo, nahrbtnik, čutaro. Tudi ti moraš enako ravnati v tem boju za božjo slavo, v tem boju ljubezni in miru, s katerim se trudimo širiti Kristusovo kraljestvo. Da bi služili Cerkvi, papežu in dušam, se moraš biti pripravljen odreči vsemu, kar je odvečno; ostati brez te odeje, ki te greje v mrzlih nočeh; brez teh ljubljenih spominov na družino; brez osvežitve, ki jo daje voda. Lekcija vere, lekcija ljubezni. Tako je namreč treba ljubiti Kristusa.

Takoj se začne božanski dialog, čudovit dialog, ki gane, ki vnema, kajti ti in jaz sva sedaj Bartimaj. Kristus odpre božja usta in vpraša: Quid tibi vis faciam? Kaj hočeš, da storim zate? In slepi odgovori: Rabuní, da bi spregledal! Logično, ali ne? In ti, ali vidiš? Se ti ni kdaj zgodilo enako kot temu slepemu človeku iz Jerihe? Vedno znova se spominjam, kako sem pred mnogimi leti premišljeval ta dogodek, ko sem se že prepričal, da Jezus nekaj pričakuje od mene — nekaj, za kar nisem vedel, kaj je! Takrat sem izgovarjal svoje molitvene vzklike: Gospod, kaj hočeš? Česa me prosiš? Slutil sem, da me je poiskal za nekaj novega, in tisti Rabboni, ut videam — Učitelj, da bi spregledal — me je vodil, da sem v nenehni molitvi prosil Kristusa: Gospod, naj se izpolni to, kar Ti hočeš.

Molite z menoj h Gospodu: Doce me facere voluntatem tuam, quia Deus meus es tu, úči me izpolnjevati tvojo voljo, saj si ti moj Bog! Naj na naših ustnicah vzklije iskrena gorečnost, da bi z učinkovito željo odgovorili na povabila našega Stvarnika tako, da poskušamo slediti njegovim načrtom z nezlomljivo vero, v prepričanju, da se On ne more zmotiti.

Ko bomo na tak način ljubili božjo voljo, bomo razumeli, da vrednost vere ni zgolj v jasnosti, s katero jo izražamo, temveč v odločenosti, da jo bomo zagovarjali z deli ter skladno s tem tudi delovali.

Toda vrnimo se k prizoru, ki se odvija na poti iz Jerihe. Kristus sedaj govori tebi. Pravi ti: Kaj želiš od mene? Da bi spregledal, Gospod, da bi spregledal! In Jezus pravi: Pojdi, tvoja vera te je rešila! Takoj je spregledal in šel po poti za njim. Iti po poti za Njim. Ti si spoznal, kaj ti predlaga Gospod, in odločil si se, da ga boš spremljal na poti. Poskušaš hoditi po njegovih stopinjah, se odevati s Kristusovim oblačilom, biti Kristus sam: kajti tvoja vera, vera v tisto luč, ki ti jo daje Gospod, mora biti dejavna in požrtvovalna. Ne delaj si utvar, ne misli, da boš odkril nove načine. Vera, ki jo On zahteva od nas, je takšna: hoditi moramo z njegovim tempom, z deli, polnimi velikodušnosti, ter izkoreniniti in odvreči vse, kar nas ovira.

Tokrat nam sveti Matej pripoveduje o nekem ganljivem prizoru. In glej, od zadaj je pristopila žena, ki je dvanajst let krvavela, in se dotaknila roba njegove obleke. Kolikšna je bila njena ponižnost! Sama pri sebi je namreč rekla: Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena. Nikoli ne manjka bolnikov, ki prosijo, kakor Bartimaj, z veliko vero, ki jo brez zadržkov kriče izpovedujejo. Toda poglejte kako na Kristusovi poti ni dveh enakih duš. Velika je tudi vera te ženske in vendar ona ne kriči: približa se, ne da bi jo kdorkoli opazil. Zadostuje ji, da se malce dotakne Jezusove obleke, kajti prepričana je, da bo ozdravljena. Komaj je to storila, se je naš Gospod obrnil in jo pogledal. Vedel je, kaj se je dogajalo v notranjosti tistega srca; opazil je njeno gotovost: Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.

“Narahlo se je dotaknila roba plašča, pristopila je z vero, verovala je in vedela je, da je ozdravljena … Če hočemo biti rešeni, se tudi mi z vero dotaknimo Kristusovega oblačila.” Si se prepričal, kakšna mora biti naša vera? Ponižna. Kdo si ti, kdo sem jaz, da bi bila vredna tega Kristusovega klica? Kdo smo mi, da bi lahko bili tako blizu Njega? Kakor tisti ubožni ženski v množici nam je ponudil priložnost; pa ne samo, da bi se malce dotaknili njegovega oblačila, se za trenutek prijeli za rob njegovega plašča. Imamo Njega. Daje se nam popolnoma, s svojim Telesom, s svojo Krvjo, s svojo Dušo in svojo Božanskostjo. Vsak dan ga jemo, z Njim govorimo zaupno, kakor se govori z očetom, kakor se govori z Ljubeznijo. In to je resnica. Niso izmišljotine.

Glej, poslal bom veliko ribičev, govori Gospod, da jih polovijo. Tako nam predstavi véliko nalogo: ribolov. Včasih govorijo ali pišejo o svetu in ga primerjajo z morjem. V tej primerjavi je resnica. V človeškem življenju, tako kot na morju, so obdobja brezvetrja in viharjev, obdobja umirjenosti in močnega vetrovja. Pogosto ljudje plavajo v grenkih vodah, sredi visokih valov; hodijo med neurji v žalostni dirki, celo kadar se zdi, da so veseli, tudi kadar delajo veliko hrupa: to so izbruhi smeha, s katerim hočejo prikriti svojo potrtost, svojo nevoljo, svoje življenje brez ljubezni in brez razumevanja. Drug drugega požirajo, tako ljudje kot ribe.

Naloga božjih otrok je doseči, da vsi ljudje — svobodno — vstopijo v božjo mrežo, da bi se imeli radi. Če smo kristjani, moramo postati tisti ribiči, o katerih govori prerok Jeremija z metaforo, ki jo je pogosto uporabljal tudi Jezus Kristus: Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi, reče Petru in Andreju.

Spremljali bomo Kristusa pri božjem ribolovu. Jezus je ob Genezareškem jezeru in množica se gnete okoli njega v želji, da bi poslušala božjo besedo. Tako kot danes! Ali ne vidite? Želeli bi slišati božje sporočilo, čeprav to na zunaj prikrivajo. Nekateri so morda pozabili Kristusov nauk; drugi ga brez lastne krivde nikdar niso slišali in gledajo na religijo kot na nekaj tujega. Toda prepričajte se o nekem vedno aktualnem dejstvu: vselej pride trenutek, ko duša ne zmore več, ne zadoščajo ji običajne razlage, ne potešijo je neresnice lažnih prerokov. In čeprav tega takrat ne priznajo, so ti ljudje lačni tega, da bi svoj nemir potešili z Gospodovim naukom.

Pustimo, da nam govori sveti Luka: Zagledal je dva čolna, ki sta bila ob jezeru; ribiči so stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko je končal svojo katehezo je ukazal Simonu: Odrini na globoko in vrzite svoje mreže za lov. Kristus je Gospodar čolna; on je tisti, ki pripravlja ribolov. Zaradi tega je prišel na svet, da bi poskrbel, da njegovi bratje najdejo pot slave in ljubezni do Očeta. Krščanskega apostolata nismo izumili mi. Ljudje ga kvečjemu oviramo: z našo okornostjo, s pomanjkanjem vere.

Simon mu je odgovoril in rekel: Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli. Odgovor se zdi razumljiv. Običajno so ribarili ob teh urah in ravno tistikrat je bila noč brezplodna. Kako naj bi lovili podnevi? Toda Peter ima vero: A na tvojo besedo bom vrgel mreže. Odloči se storiti, kot mu je predlagal Jezus; obveže se, da bo delal zaupajoč v Gospodovo besedo. Kaj se zgodi potem? In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se jim mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se potapljala.

Ko je Jezus odplul na morje s svojimi učenci, ni gledal samo na ta ulov. Ko Peter pred njim pade na kolena in ponižno izpove: Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek, mu naš Gospod odgovori: Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi. In tudi pri tem novem ribolovu ne bo manjkala božja učinkovitost: apostoli so orodja velikih čudes kljub svojim osebnim šibkostim.