Seznam točk

Ta modrost srca, ta razumnost se ne bo nikoli spremenila v razumnost mesa, o kateri govori sveti Pavel: razumnost tistih, ki imajo pamet, pa se trudijo, da je ne bi uporabili za odkrivanje in ljubezen do Gospoda. Resnična razumnost je vedno pozorna na božje namige in v tem budnem poslušanju v duši prejme obljubo in resničnost odrešenja: Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim.

Modrost srca, ki usmerja in zahteva mnoge druge kreposti. Zaradi razumnosti je človek drzen, a ne nespameten; ne izogiba se — zaradi prikrite želje po udobju — potrebnemu naporu, da bi živel popolnoma skladno z božjimi načrti. Zmernost razumnega človeka ni neobčutljivost ali nepriljudnost; njegova pravičnost ni trdosrčnost; njegova potrpežljivost ni hlapčevstvo.

Če se kristjan bori, da bi pridobil te kreposti, se njegova duša naravna k učinkovitemu prejemanju milosti Svetega Duha: in dobre človekove lastnosti se okrepijo po nagibih, ki jih Tolažnik polaga v njegovo dušo. Tretja oseba presvete Trojice — dušam sladki gost — podarja svoje darove: dar modrosti, umnosti, svéta, moči, vednosti, pobožnosti in strahu božjega.

Takrat zaznamo veselje in mir, veseli mir, notranjo radost s človeško krepostjo veselja. Kadar si domišljamo, da se vse podira pred našimi očmi, se ne podira nič, kajti Ti, o Bog, si vendar moje zavetje. Če Bog prebiva v naši duši, je vse ostalo, pa naj je videti še tako pomembno, nebistveno, prehodno; toda mi, v Bogu, smo tisto, kar ostane.

Sveti Duh nam z darom pobožnosti pomaga, da se z gotovostjo lahko štejemo za božje otroke. In zakaj bi bili božji otroci žalostni? Žalost je stranski proizvod sebičnosti. Če hočemo živeti za Gospoda, nam ne bo manjkalo veselja, pa čeprav odkrijemo naše napake in našo bedo. Veselje vstopi v življenje molitve do te mere, da ne moremo drugega, kot da na glas zapojemo: zato ker ljubimo, pojejo pa tisti, ki so zaljubljeni.

Nikoli se nisem in se z božjo milostjo tudi nikoli ne bom utrudil govoriti o molitvi. Ko so okrog leta 1930 k meni, mlademu duhovniku, prihajali najrazličnejši ljudje — študentje, delavci, zdravi in bolni, bogati in revni, duhovniki in laiki — ki so skušali pobližje spremljati Gospoda, sem jim vselej svetoval: molíte. In če mi je kdo odvrnil: Ne vem niti, kako začeti, sem mu predlagal, naj se postavi v Gospodovo navzočnost in mu pokaže svoj nemir, svojo stisko, prav s to tožbo: Gospod, saj ne znam! In mnogokrat se je v tistih ponižnih zaupnostih uresničila intimnost s Kristusom, vztrajno druženje z Njim.

Minilo je mnogo let in ne poznam drugega recepta. Če se ne čutiš pripravljenega, se obrni k Jezusu tako kot njegovi učenci: Nauči nas moliti! Izkusil boš, kako Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi, ki jih ni mogoče izraziti, ker ni primernega načina, ki bi opisal njihovo globino.

Kakšno trdnost nam mora dati božja beseda! Ničesar si nisem izmislil, kadar sem — v teku svoje duhovniške službe — ta nasvet neutrudno ponavljal in ga še vedno ponavljam. Zapisan je v Svetem pismu, tam sem se ga naučil: Gospod, ne znam se obračati k Tebi! Gospod, nauči nas moliti! In nato pride vsa ta ljubeča pomoč — luč, ogenj, silen veter — od Svetega Duha, ki poživlja plamen in mu daje zmožnost, da povzroča požare ljubezni.

Začeli smo s preprostimi, čudovitimi ustnimi molitvami, ki smo se jih naučili v otroštvu in ki jih nikdar nočemo opustiti. Molitev, ki se je pričela s to otroško prostodušnostjo, se zdaj odvija v širokem, umirjenem in zanesljivem toku, ker gre v korak s prijateljstvom z Njim, ki je rekel: Jaz sem pot. Če tako ljubimo Kristusa, če se z nadnaravno smelostjo zatekamo v odprtino, ki jo je sulica napravila v njegovi strani, se bo izpolnila Učiteljeva obljuba: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Torej mora srce razločevati in častiti vsako od božjih oseb. Na neki način je kot odkritje, do katerega pride duša v nadnaravnem življenju, kakor odkritja otročička, ki postopoma odpira oči življenju. Ljubeče se zabava z Očetom in s Sinom in s Svetim Duhom; z lahkoto se podredi delovanju poživljajočega Tolažnika, ki se nam daje, ne da bi si to zaslužili: nadnaravni darovi in kreposti!

Tekli smo kakor jelen, ki hrepeni po živih vodah; žejni, z razpokanimi in izsušenimi ustnicami. Hočemo piti iz tega studenca žive vode. Brez posebnosti se skozi ves dan gibljemo v tem bistrem obilju svežih vrelcev, ki tečejo v večno življenje. Besede so odveč, ker se jezik ne zmore več izražati; tudi um se umiri. Ni premišljevanja, ampak gledanje! In duša od prekipevanja spet zapoje novo pesem, ker čuti in tudi ve, da jo Bog ljubeče gleda ves čas.

Ne govorim o izrednih izkušnjah. To so, prav lahko so to običajni pojavi v naši duši: norost od ljubezni, ki nas brez zbujanja pozornosti, brez nenavadnosti uči trpeti in živeti, ker nam Bog naklanja modrost. Kakšna vedrina, kakšen mir, ko stopamo po tesni poti, ki vodi v življenje!