Seznam točk

Mnogi začnejo, končajo pa le redki. In med temi redkimi moramo biti tisti, ki se poskušamo vesti kot božji otroci. Ne pozabite: samo tisto delo, ki je opravljeno z ljubeznijo in je dobro narejeno, si zasluži Gospodovo pohvalo, ki jo beremo v Svetem pismu: konec reči je boljši kot njen začetek.

Morda ste me že ob drugih priložnostih slišali praviti to anekdoto; kakorkoli že, rad bi vas še enkrat spomnil nanjo, ker je zelo nazorna in poučna. Ob neki priložnosti sem v Rimskem obredniku iskal obrazec za blagoslov poslednjega kamna na zgradbi, saj je le-ta pomemben, ker kot nekakšna prispodoba povzema veliko truda, težko in vztrajno delo mnogih ljudi skozi dolga leta. Presenečen sem bil, ko sem videl, da ne obstaja; potrebno se je bilo sprijazniti z benedictio ad omnia, s splošnim blagoslovom. Priznam vam, da se mi je zdelo nemogoče, da bi obstajala taka vrzel, in počasi sem šel ponovno skozi kazalo obrednika, vendar zaman.

Mnogi kristjani so izgubili prepričanje, da celovitost življenja, ki jo Gospod pričakuje od svojih otrok, zahteva resnično skrbnost pri uresničevanju njihovega dela, ki ga morajo posvečevati, tako da se spustijo celo do najmanjših podrobnosti.

Gospodu ne moremo izročiti nečesa, kar znotraj ubogih človeških omejitev ne bi bilo popolno, brezhibno, pozorno izvršeno tudi v najmanjših podrobnostih: Bog ne sprejme slabo opravljenega dela, skrpucal. Ničesar, kar ima napako, ne darujte, kajti ne bi bili sprejeti! nas svari Sveto pismo. Zatorej mora biti delo vsakogar od nas, tista opravila, ki zapolnjujejo naše dneve in naše energije, vredna daritev Stvarniku, operatio Dei, delo od Boga in za Boga; na kratko rečeno: dovršeno in brez napake.

Človek je — in tega si nisem izmislil jaz — od začetka svojega stvarjenja moral delati. Dovolj je, da odpremo prve strani Svetega pisma in preberemo: še preden je greh vstopil v človeštvo, kot posledica te žalitve pa tudi smrt, trpljenje in beda, je Bog izoblikoval Adama iz zemeljske prsti ter zanj in za njegove potomce ustvaril ta tako lepi svet, ut operaretur et custodiret illum, da bi ga obdeloval in varoval.

Zato se moramo prepričati, da je delo čudovita resničnost, ki nam je naložena kot neizprosen zakon, ki smo mu vsi na tak ali drugačen način podvrženi, čeprav se nekateri poskušajo izmuzniti. Dobro si zapomnite: ta obveznost ni nastala kot nasledstvo izvirnega greha, niti ni omejena na iznajdbo modernega časa. Delo je nujno potrebno sredstvo, ki nam ga Bog zaupa tukaj na zemlji, z njim zapolnjuje naše dneve in nas naredi deležne njegove ustvarjajoče moči, da bi se lahko preživljali in hkrati spravljali pridelek za večno življenje:človek se rodi za delo, kakor ptica za letenje.

Rekli mi boste, da je od takrat minilo že mnogo stoletij in da le redki še razmišljajo na tak način; da se večina navduši — če sploh — zaradi najrazličnejših razlogov: nekateri zaradi denarja, drugi zato, da preživljajo družino; spet drugi zato, da bi dosegli določen položaj v družbi, da bi razvili svoje sposobnosti, da bi zadostili svojim neurejenim strastem, da bi prispevali k družbenemu napredku. Na splošno se soočajo s svojim delom kot z neko potrebo, ki se ji ni mogoče izogniti.

Pred tem nizkim, sebičnim, pozemskim načinom gledanja se morava ti in jaz spomniti ter spomniti tudi druge, da smo božji otroci, ki jim je naš Oče namenil enako povabilo kakor tistim osebam iz evangeljske prilike: Sin, pojdi danes delat v vinograd. Zagotavljam vam, da če si bomo vsak dan prizadevali gledati na naše osebne obveznosti kakor na božji poziv, se bomo naučili dokončati delo z največjo človeško in nadnaravno popolnostjo, ki smo je sposobni. Morda se bomo ob kakšni priložnosti uprli kakor starejši sin, ki je odgovoril: nočem, toda znali se bomo odzvati, se pokesali in se bolj prizadevno posvetili izpolnjevanju svoje dolžnosti.

Oprostite mi to oddaljitev in čeprav nismo zašli stran od teme, se vrnimo k naši rdeči niti. Prepričajte se, da je poklic bistven in neločljiv del tega, da smo kristjani. Gospod vas hoče svete tam, kjer ste, v poklicu, ki ste ga izbrali iz kakršnegakoli razloga: meni se zdijo vsi dobri in plemeniti, če le niso v nasprotju z božjim zakonom, in vse je možno povzdigniti na nadnaravno raven, torej vsaditi v ta tok ljubezni, ki opredeljuje življenje božjega otroka.

Ne morem se izogniti določenemu nemiru, kadar si kdo, ko govori o svojem delu, nadene obraz žrtve in trdi, da mu delo pobere ne vem koliko ur dnevno, v resnici pa ne naredi niti pol toliko kot mnogi od njegovih poklicnih kolegov, ki — konec koncev — morda delajo samo iz sebičnih nagibov ali pa vsaj iz izključno človeških razlogov. Vsi, ki smo tukaj zbrani v osebnem dialogu z Jezusom, opravljamo točno določen poklic: zdravnik, odvetnik, ekonomist … Pomislite malo na vaše kolege, ki izstopajo po svojem poklicnem ugledu, po svoji poštenosti, po svojem požrtvovalnem služenju: ali ne posvečajo tej nalogi veliko ur na dan, celo ponoči? Ali se nimamo ničesar naučiti od njih?

Medtem ko govorim, tudi jaz preiskujem svoje vedenje in priznam vam, da me je takrat, ko si zastavim to vprašanje, nekoliko sram in takoj začutim željo, da bi Boga prosil odpuščanja, ko pomislim na moj tako šibek odgovor, ki je tako daleč stran od poslanstva, ki nam ga je Bog zaupal na svetu. Eden od cerkvenih očetov piše: “Kristus nas je postavil, da bi bili kakor svetilke; da bi postali učitelji drugim; da bi delovali kot kvas; da bi živeli kakor angeli med ljudmi, kakor odrasli med otroci, kakor duhovni ljudje med le racionalnimi ljudmi; da bi bili seme; da bi obrodili sad. Če bi naše življenje izžarevalo vse to, ne bi bilo treba odpreti ust. Besede bi bile odveč, če bi pokazali dela. Ne bi bilo niti enega samega pogana, če bi mi zares bili kristjani.

Borite se proti temu pretiranemu razumevanju, ki ga vsakdo ima do samega sebe: bodite zahtevni do sebe! Včasih preveč mislimo na zdravje; na počitek, ki ne sme manjkati, saj ga potrebujemo, da bi se vrnili na delo s prenovljenimi močmi. Toda ta počitek — to sem zapisal že pred mnogimi leti — ne pomeni, da ne delamo nič, ampak da se razvedrimo z dejavnostmi, ki zahtevajo manj napora.

Spet drugič se z lažnimi izgovori preveč prepustimo udobju in pozabimo na blagoslovljeno odgovornost, ki sloni na naših ramenih; zadovoljimo se s tem, da naredimo le najnujnejše, pustimo se premamiti premišljenim nesmislom, da bi lahko stali križem rok, medtem ko Satan in njegovi zavezniki delujejo brez predaha. Pozorno poslušaj in premišljuj, kar je napisal sveti Pavel kristjanom, ki so opravljali delo služabnika: poudarjal je nujnost tega, da ubogajo svoje gospodarje, ne zaradi videza, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak kot Kristusovi sužnji, ki iz srca izpolnjujejo božjo voljo. Služíte z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem. Kako dober nasvet tudi zate in zame!

Prosímo našega Gospoda Jezusa Kristusa za razsvetljenje in rotimo ga, naj nam pomaga v vsakem trenutku odkrivati ta božji smisel, ki naš poklic spreminja v gibalo, na katerem temelji in se giblje naša poklicanost k svetosti. V evangeliju lahko preberete, da je bil Jezus znan kot faber, filius Mariae, delavec, Marijin sin; tudi mi moramo v svetem ponosu z dejanji dokazati, da smo delavci, delavni moški in ženske!

Ker se moramo vedno obnašati kot božji odposlanci, se moramo močno zavedati, da mu prav nič zvesto ne služimo, kadar opustimo svojo nalogo; kadar z drugimi ne delimo truda in požrtvovalnosti ob izpolnjevanju poklicnih dolžnosti; kadar nas lahko označijo za brezdelne, nezanesljive, lahkomiselne, neurejene, lene, nekoristne … Kajti kdor zanemarja te na videz manj pomembne obveznosti, bo težko zmagal v tistih v notranjem življenju, ki so nedvomno težje. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem.