Seznam točk

Po navadi zatrjujem, da obstajajo tri stvari, ki nas na zemlji napolnjujejo z zadovoljstvom in s katerimi si pridobimo večno srečo v nebesih: trdna, rahločutna, vesela in neizpodbitna zvestoba veri, poklicanosti, ki jo je vsakdo prejel, ter čistosti. Kdor se oprijemlje robidovja ob poti — čutnosti, napuha … — bo tam ostal po svoji lastni volji in če se ne popravi, bo nesrečen, ker je obrnil hrbet Kristusovi ljubezni.

Zopet potrjujem, da nas vse teži naša beda. Vendar pa nas ne sme nikoli privesti do tega, da bi šli mimo božje ljubezni, temveč nas mora spodbuditi, da se bomo zatekli k tej Ljubezni, da se bomo odeli s to božjo dobroto, kakor so si nekoč vojščaki nadeli svoj oklep: tisti ecce ego, quia vocasti me — računaj name, tukaj sem, ker si me klical — je naša obramba. Ne smemo se oddaljiti od Boga, ker smo odkrili svoje šibkosti; spopasti se moramo s svojo bedo prav zato, ker Bog zaupa v nas.

Če se ne boriš, mi ne govori, da se poskušaš bolj poistovetiti s Kristusom, ga spoznati in ljubiti. Kadar se podamo na gotovo pot hoje za Kristusom, ko se vedemo kot božji otroci, takrat nam ni skrito, kaj nas čaka: sveti križ, ki ga moramo gledati kot središčno točko, na katero se opira naše upanje, da se bomo združili z Gospodom.

Že vnaprej ti povem, da ta načrt nikakor ni lagoden podvig; da živeti na način, ki nam ga kaže Gospod, zahteva napor. Prebral vam bom naštevanje apostola, ko navaja svoje pripetljaje in svoje trpljenje, ker je izpolnjeval Jezusovo voljo: Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset (udarcev). Trikrat sem bil bičan, enkrat kamnan, trikrat sem doživel brodolom, noč in dan sem preživel na odprtem morju. Velikokrat sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih od rojakov, v nevarnostih od poganov, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati, v trudu in mukah, velikokrat v bedenju, v lakoti in žeji, velikokrat v postih, v mrazu in goloti. Poleg tega še to, kar me vsak dan zaposluje, skrb za vse Cerkve.

V teh pogovorih z Gospodom se rad omejim na resničnost, v kateri se gibljemo, ne da bi si izmišljal teorije ali sanjal o velikih odpovedih in o junaštvih, do katerih običajno ne pride. Pomembno je, da izkoristimo čas, ki nam polzi iz rok in je po merilih kristjana več kot zlato, ker predstavlja predokus slave, ki nam bo dana kasneje.

Razumljivo je, da se v našem dnevu ne bomo srečevali niti s tako številnimi niti s tako težkimi okoliščinami, kot so se pojavljale v Savlovem življenju. Mi bomo odkrivali nizkotnost naše sebičnosti, kremplje čutnosti, zaušnice nekoristnega in bedastega ponosa ter mnoge druge nenačelnosti: tolike, tolike slabosti. Da bi izgubili pogum? Ne. S svetim Pavlom ponavljajmo Gospodu: Zato sem zadovoljen v slabotnostih, v žalitvah, v potrebah, v preganjanjih in stiskah za Kristusa. Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan.

Včasih, ko nam gre vse ravno obratno od tega, kar smo pričakovali, nam same od sebe privrejo iz ust besede: Gospod, vse se mi podira, vse, vse …! Prišel je trenutek, da se popraviš: s teboj bom varno šel naprej, kajti Ti si stanovitnost sama: quia tu es, Deus, fortitudo mea.

Prosil sem te, da se sredi svojih opravil vztrajno trudiš povzdigovati svoje oči k nebu, kajti upanje nas žene, da se oprimemo te močne roke, ki nam jo nenehno ponuja Bog, da ne bi izgubili nadnaravnega gledišča, tudi kadar se nad nas dvignejo strasti, da bi nas stlačile v bedno utrdbo našega jaza, ali kadar se — otročje nečimrno — čutimo kot središče vesoljstva. Prepričan sem, da brez pogleda, uprtega v nebo, brez Jezusa, ne bom nikoli dosegel ničesar; in vem, da se moja stanovitnost za premagovanje samega sebe in za zmagovanje poraja iz ponavljanja tistega vzklika: Vse zmorem v njem, ki mi daje moč, ki povzema zanesljivo božjo obljubo, da ne bo zapustil svojih otrok, če njegovi otroci ne zapustijo Njega.

Sveto pismo opozarja, da celo pravični sedemkrat pade. Vsakokrat, ko sem bral te besede, je moja duša vzdrhtela, močno pretresena od ljubezni in obžalovanja. Gospod nam s tem božjim opozorilom še enkrat prihaja naproti, da bi nam govoril o svojem usmiljenju, o svoji nežnosti, o svoji milosrčnosti, ki se nikoli ne končajo. Bodite prepričani: Bog noče naše bede, vendar mu ni neznana; in da bi mi postali sveti, računa prav s temi šibkostmi.

Govoril sem vam o pretresu ljubezni. Pogledam oje življenje in iskreno vidim, da nisem nič, da ne veljam nič, da nimam ničesar in da ne zmorem ničesar; še več: da sem ničla! Toda On je vse in hkrati je moj, jaz pa njegov, ker me ne zavrača, ker se je daroval zame. Ste kdaj videli večjo ljubezen?

Pa tudi o pretresu obžalovanja, kajti ko pogledam svoje ravnanje, se prestrašim ob kopici svojih malomarnosti. Zadostuje mi, da pregledam teh nekaj že minulih ur današnjega dne in že odkrijem tolikšno pomanjkanje ljubezni in zvestega odgovora. Resnično me razžalosti to moje obnašanje, vendar mi ne odvzame miru. Pokleknem pred Bogom in mu jasno pokažem, v kakšnem stanju sem. Takoj prejmem gotovost, da mi On pomaga, in globoko v srcu zaslišim, kako mi počasi ponavlja: Meus es tu! Vedel sem, vem, kakšen si, le naprej!

Ne more biti drugače. Če se nenehno zatekamo v Gospodovo navzočnost, se bo naše zaupanje pomnožilo, ko bomo izkusili, da sta njegova ljubezen in njegov klic še vedno aktualna: Bog se nas ne naveliča ljubiti. Upanje nam dokazuje, da nam brez Njega ne uspe uresničiti niti najmanjše naloge. Z Njim, z njegovo milostjo, se bodo zacelile naše rane. Odeli se bomo z njegovo srčnostjo, da se bomo lahko postavili po robu sovražnikovim napadom in postali boljši. Če povzamem: zavedanje, da smo narejeni iz slabe lončevine, nam mora pomagati predvsem v tem, da bomo utrdili svoje upanje v Kristusa Jezusa.

Krepost upanja, torej gotovost, da nas Bog vodi s svojo previdnostjo in vsemogočnostjo, ki nam dajeta potrebna sredstva, nam govori o tej nenehni Gospodovi dobroti do ljudi, do tebe, do mene. Vedno nas je pripravljen uslišati, ker se nikoli ne naveliča poslušati. Zanimajo ga tvoje veselje, tvoji uspehi, tvoja ljubezen, pa tudi tvoje stiske, tvoja bolečina, tvoji neuspehi. Zato ne upaj vanj samo takrat, ko trčiš ob svojo šibkost; k svojemu nebeškemu Očetu se obračaj v naklonjenih in nenaklonjenih okoliščinah, zatekaj se k njegovi usmiljeni zaščiti. Gotovost naše osebne ničnosti — da bi spoznali to resničnost, ni treba velike ponižnosti; smo namreč prava množica ničel — se bo spremenila v nepremagljivo stanovitnost, kajti na levi strani našega jaza bo stal Kristus, in kako neizmerno število bo nastalo takrat! Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?

Navadite se v vsem videti Boga ter razumeti, da nas On vedno pričakuje, da nas gleda in zahteva prav to, da mu vdano sledimo, ne da bi zapustili svoje mesto na tem svetu. Hoditi moramo v ljubeznivi čuječnosti in si iskreno prizadevati, da ne bi izgubili njegove božje družbe.

Misliš, da je tvojih grehov veliko, da te Gospod ne bo mogel slišati? Ni tako, kajti On je poln usmiljenja. Če kljub tej čudoviti resnici zaznaš svojo bedo, se pokaži kot cestninar: Gospod, tukaj sem, stôri, kakor hočeš! Poglejte, kaj nam pravi sv. Matej, ko pred Jezusa postavijo hromega. Tisti bolnik ne reče ničesar, samo tam je, v božji navzočnosti. In Kristus, ganjen zaradi takšnega kesanja, zaradi bolečine nekoga, ki ve, da si ne zasluži ničesar, nemudoma odgovori s svojim usmiljenjem kot vedno: Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so tvoji grehi!

Svetujem ti, da se pri svoji molitvi postaviš v odlomke iz evangelija, kakor še ena oseba več. Najprej si zamisliš prizor ali skrivnost, ki ti bo služila, da se boš lahko zbral in premišljeval. Nato uporabiš razum za premišljevanje tistega delčka Učiteljevega življenja: njegovo razneženo srce, njegovo ponižnost, njegovo čistost, njegovo izpolnjevanje Očetove volje. Potem mu pripoveduj, kar se navadno tebi dogaja v teh rečeh, kako ti gre. Bodi pozoren, ker ti bo On morda hotel nekaj pokazati: pojavili se bodo tisti notranji vzgibi, tista zavedanja, tisti očitki.