Seznam točk

Na ta torek petega postnega tedna bomo nekaj trenutkov premišljevali o besedilih današnje maše, da bi znali razlikovati dobro pobožanstvenje od slabega pobožanstvenja. Govorili bomo o ponižnosti; to je namreč krepost, ki nam pomaga hkrati spoznati našo bedo in našo veličino.

Naša beda še preveč očitno izstopa. Ne govorim o naravnih omejitvah: o tolikih velikih hrepenenjih, o katerih človek sanja, a jih nikoli ne bo uresničil, pa čeprav samo zaradi pomanjkanja časa. Mislim na tisto, kar naredimo slabo, na padce, na zmote, ki bi se jim lahko izognili, pa se jim nismo. Nenehno izkušamo našo osebno neučinkovitost. Toda včasih je videti, kakor da se je vse to združilo, se še očitneje izrazilo, da bi se zavedali, kako majhni smo. Kaj naj storimo?

Expecta Dominum, upaj v Gospoda; žívi iz upanja z ljubeznijo in z vero, nam predlaga Cerkev. Viriliter age, bodi možat. Kaj zato, če smo bitja, narejena iz blata, če svoje upanje položimo v Boga? In če duša v nekem trenutku utrpi padec, nazadovanje — ni nujno, da se zgodi — se ji odmeri zdravilo, kakor se v običajnem življenju naredi za telesno zdravje, potem pa — začeti znova!

Dovolite mi, da vam vedno znova zaznamujem pot, za katero Bog pričakuje, da jo bo prehodil vsak od nas, kadar nas kliče, naj mu služimo sredi sveta, da bi posvečevali in se posvečevali preko običajnih opravil. Z velikanskim čutom za zdravo pamet in obenem navdan z vero je sveti Pavel učil, da je v Mojzesovi postavi pisano: ne zavezuj gobca volu, kadar vŕši žito. In sprašuje se: Mar Boga skrbi za vole? Ali ne pravi tega predvsem zaradi nas? Kajti zaradinas je pisano, da mora tisti, ki orje, orati v upanju, in tisti, ki vŕši, v upanju, da ima delež.

Krščansko življenje nikoli ni bilo omejeno na moreč splet obveznosti, ki dušo podvrže zagrenjeni napetosti, temveč se okoliščinam vsakega posameznika prilega tako kakor roki rokavica. Hkrati zahteva, da ne bi ob opravljanju naših običajnih opravil, velikih in majhnih, ob molitvi in mrtvičenju, nikoli izgubili nadnaravnega gledišča. Pomislite na to, da Bog strastno ljubi svoja ustvarjena bitja; kako naj dela osel, če mu ne dajo jesti, če nima na voljo nekaj časa, da si opomore, ali pa če se zaradi pretiranih udarcev zrahlja njegova čvrstost? Tvoje telo je kakor osliček — in osliček je bil v Jeruzalemu prestol Boga — ki te na svojem hrbtu nosi po božjih stezah na zemlji: potrebno ga je obvladovati, da ne bi zašel stran od božjih poti, ter ga spodbujati, da bo njegov drnec tako vesel in živahen, kot lahko pričakujemo od mladega oslička.

Pogosto se pomešajte med osebe iz Nove zaveze. Okušajte tiste ganljive prizore, v katerih Učitelj deluje z božjimi in človeškimi dejanji ali pa s človeškimi in božanskimi izrazi pripoveduje vzvišeno zgodbo o odpuščanju, zgodbo o njegovi neprekinjeni ljubezni do njegovih otrok. Ti odsevi nebes se obnavljajo tudi sedaj, v večni aktualnosti evangelija: božjo zaščito občutimo, jo opazimo, lahko celo trdimo, da se je dotikamo z rokami; to je varstvo, ki postaja vedno bolj čvrsto, ko gremo naprej kljub spodrsljajem, ko začenjamo vedno znova, kajti to je notranje življenje, živeto z upanjem v Boga.

Brez te vneme, da bi premagali zunanje in notranje ovire, ne bomo dobili nagrade. Če kdo tekmuje, ne prejme venca, če ni tekmoval po pravilih, če se ni zares boril; in “boj ne bi bil pristen, če ne bi bilo nasprotnika, s katerim bi se borili. Brez nasprotnika torej ne bi bilo venca zmage; brez poraženca namreč ne more biti zmagovalca.”

Daleč od tega, da bi nam jemale pogum, nas morajo nenaklonjene okoliščine spodbosti, da bomo rasli kot kristjani. V tem boju se posvečujemo in naše apostolsko delo postane učinkovitejše. Ko premišljujemo trenutke, v katerih je Jezus Kristus na vrtu Getsemani in kasneje v zapuščenosti in zasramovanju na križu sprejel in ljubil Očetovo voljo, ko ga je težilo velikansko breme trpljenja, se moramo prepričati, da se je nujno držati njegovega nasveta, če ga hočemo posnemati in biti njegovi dobri učenci: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Zato rad zase prosim Jezusa: Gospod, naj ne bo nobenega dne brez križa! Tako se bo z božjo milostjo okrepil naš značaj in kljub naši osebni bedi bomo našemu Bogu služili kot opora.

Razumi: če zabijaš žebelj v steno in pri tem ne naletiš na odpor, kaj boš lahko obesil nanj? Če se ne učvrstimo z božjo pomočjo in z žrtvijo, ne bomo mogli biti Gospodovo orodje. Če pa se odločimo, da bomo stiske iz ljubezni do Boga izkoristili z veseljem, nam ob tem, kar je težko in mukotrpno, ne bo težko vzklikniti skupaj z apostoloma Jakobom in Janezom: Zmoremo!

Ta boj božjega otroka ni povezan z žalostnimi odrekanji, s temačno vdanostjo v usodo in z odpovedovanjem veselju, temveč je odziv zaljubljenca, ki misli na ljubljeno osebo, kadar dela in kadar počiva, ko je vesel in ko trpi, ter se zanjo z veseljem spopada z različnimi problemi. In mi se bomo skupaj z Njim imenovali zmagovalci, kajti Bog ne izgublja bitk, pri tem vztrajam. Moja izkušnja je taka, da če se zvesto držim njegovih zahtev, mi na zelenih pašnikih daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti ob meni. Tvoja palica in tvoja gorjača sta mi v tolažbo.

V bitkah duše je prava strategija pogosto le stvar časa ter potrpežljive in vztrajne uporabe primernih ukrepov. Večkrat obnovite svoje upanje. Spominjam vas, da boste trpeli poraze ali da boste v vašem notranjem življenju doživljali vzpone in padce — Bog daj, da bi bili neopazni — kajti nihče ni osvobojen teh nadlog. Vendar nam Gospod, ki je vsemogočen in usmiljen, naklanja primerna sredstva za zmago v tem boju. Kot sem vam dejal že prej, je dovolj, da jih uporabimo odločeni, da bomo začeli in vedno znova začenjali, v vsakem trenutku, če bi bilo treba.

K svetemu zakramentu pokore, zakramentu božjega odpuščanja, pristopajte vsak teden in vedno, kadar je to potrebno, vendar ne dopuščajte pretirane tankovestnosti. Odeti z milostjo si bomo utirali pot med gorami in se vzpenjali po pobočju izpolnjevanja krščanskih dolžnosti, ne da bi se ustavljali. Ko bomo z dobro voljo uporabljali ta sredstva in prosili Gospoda, naj nam daje vsak dan večje upanje, nas bo napolnjevalo nalezljivo veselje tistih, ki vedo, da so božji otroci: Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? Zato bodimo optimistični. Okrepljeni z močjo upanja se bomo borili, da bi izbrisali madež pregrehe, ki ga širijo sejalci sovraštva. Na novo bomo odkrili svet z vesele perspektive, kajti iz božjih rok je izšel čudovit in čist, in če se bomo naučili biti skesani, ga bomo zanj zopet naredili tako lepega.