Seznam točk

Toda ne pozabite, da biti z Jezusom zagotovo pomeni srečati se z njegovim križem. Ko se prepustimo božjim rokam, On pogosto dopusti, da okušamo bolečino, osamljenost, nasprotovanje, obrekovanje, sramotenje, norčevanje, od znotraj in od zunaj: saj nas hoče izoblikovati po svoji podobi in sličnosti ter dopušča celo to, da nas imenujejo norce in nas imajo za neumne.

Takrat je čas, da vzljubimo pasivno mrtvičenje, ki pride — prikrito ali pa predrzno in grobo — kadar ga ne pričakujemo. Prihajajo, da bi ovce ranili s kamni, ki bi jih bilo treba metati proti volkovom: kdor hodi za Kristusom, na svojem mesu izkusi, da tisti, ki bi ga morali ljubiti, z njim ravnajo na način, ki se razteza od nezaupanja do nasprotovanja, od sumničenja do sovraštva. Gledajo ga nezaupljivo kakor lažnivca, ker ne verjamejo, da je mogoče imeti oseben odnos z Bogom, notranje življenje; po drugi strani pa so do ateista in brezbrižneža, ki je navadno razbrzdan in nesramen, nadvse ljubeznivi in razumevajoči.

Gospod bo morda dopustil, da je njegov učenec napaden z orožjem osebnih žalitev, ki ni nikdar v čast človeku, ki se ga poslužuje; ali da je osramočen na javnem mestu kot posledica zlonamerne množične in lažnive propagande, kajti nima vsakdo daru dobrega okusa in dostojnosti.

Če ljudje zagovarjajo negotovo teologijo in razpuščeno moralo brez zavor, če po svojih osebnih kapricah izvajajo dvomljivo liturgijo, z disciplino hipijev in neodgovornim vodenjem, potem ni čudno, da proti tistim, ki govorijo le o Jezusu Kristusu, širijo nevoščljivost, sumničavost, lažne obtožbe, žalitve, trpinčenje, ponižanja, govorice in nadlegovanja vseh vrst.

Tako Jezus s klesanjem obdeluje duše svojih, obenem pa jim daje notranjo vedrino in veselje, saj zelo dobro razumejo, da tudi iz stotih laži skupaj hudi duhovi ne zmorejo napraviti niti ene resnice; v njihovo življenje vtisne prepričanje, da se bodo počutili udobno šele tedaj, ko se bodo udobju odpovedali.

Z občudovanjem in resnično ljubeznijo do Jezusove presvete človeškosti bomo drugo za drugo odkrivali njegove rane. V teh težavnih in silnih časih pasivnega očiščevanja, ko skušamo prikriti sladkogrenke solze, bomo začutili potrebo, da vstopimo v vsako izmed teh presvetih ran, da bi se prečistili, da bi bili deležni radosti odrešilne krvi, da bi se utrdili. Zatecimo se kakor golobice — povedano s svetopisemsko prispodobo — ki ob neurju najdejo zavetje v skalnih duplinah. Skrijmo se v to zavetje, da bomo našli Kristusovo zaupnost: in videli bomo, da je njegov glas prijeten in njegovo obličje prikupno, kajti “tisti, ki vedo, da je njegov glas blag in prijeten, so prejeli milost evangelija, zaradi katere pravijo: Ti imaš besede večnega življenja.”