Seznam točk

Possumus! — zmoremo zmagati tudi v tej bitki, z Gospodovo pomočjo. Prepričajte se, da ni težko spremeniti dela v dialog molitve. Samo izročimo ga in veselo na delo; Bog je že slišal, nas že opogumlja. Dosezimo slog kontemplativnih duš sredi vsakdanjega dela! Ker nas prevzema gotovost, da nas gleda On, ob tem pa nas prosi za kakšno novo premagovanje: majhno žrtev; nasmeh osebi, ki nas moti; da začnemo z najbolj neprijetnim, a najnujnejšim opravilom; da smo pozorni na podrobnosti pri redu; da vztrajamo v izpolnjevanju dolžnosti, ko pa bi bilo tako lahko odnehati; da ne puščamo za jutri, kar moramo dokončati danes; vse zato, da bomo razveselili Njega, našega Očeta Boga! In morda lahko na svojo mizo ali na diskretno mesto, kjer ne privlači pozornosti, tebi pa služi kot opomnik kontemplativnega duha, postaviš križ — ki je za tvojo dušo in tvoj razum priročnik, s katerim se naučiš lekcije služenja.

Če se odločiš — ne da bi počel nenavadne stvari, ne da bi se umaknil iz sveta, sredi tvojih običajnih opravil — stopati po poteh kontemplacije, se boš takoj počutil Učiteljev prijatelj z božansko nalogo, da vsemu človeštvu odpreš božje poti na zemlji. Da, s svojim delom boš prispeval k širjenju Kristusovega kraljestva po vseh kontinentih. In druga za drugo si bodo sledile ure dela, izročene za oddaljene narode, ki se šele rojevajo v veri, za vzhodna ljudstva, ki jim je barbarsko onemogočeno, da bi svobodno izpovedala svoja verovanja, za dežele z dolgo krščansko tradicijo, kjer pa je videti, da je luč evangelija otemnela in se duše otepajo v sencah nevednosti … Kakšno vrednost dobi ta ura dela, to vztrajanje v istem prizadevanju še en trenutek več, še nekaj minut, dokler ne končamo svoje naloge! Na praktičen in preprost način spreminjaš kontemplacijo v apostolat, kar je nujna potreba srca, ki bije soglasno s presladkim in usmiljenim Srcem našega Gospoda Jezusa.

Zaradi ljubezni do Boga, zaradi ljubezni do duš in zato, da bi odgovorili na našo krščansko poklicanost, moramo dajati zgled. Da ne bi pohujševali, da ne bi povzročali niti najmanjšega suma, da so božji otroci morda leni ali nekoristni, da ne bi dajali slabega zgleda …, se morate potruditi, da boste s svojim vedenjem postavljali pravo mero in izkazovali pravilno držo odgovornega človeka. Tako kmet, ki orje zemljo in ob tem nenehno povzdiguje svoje srce k Bogu, kakor mizar, kovač, uradnik, intelektualec …, vsi kristjani morajo biti zgled svojim tovarišem, brez ošabnosti, saj je v naših dušah zelo jasno zapisano prepričanje, da bomo samo, če računamo Nanj, lahko dosegli zmago; mi sami ne moremo niti dvigniti slamice s tal. Zato mora pri svojem delu, na mestu, ki ga ima v družbi, vsakdo čutiti obveznost, da izvršuje božje delo, ki naj povsod seje Gospodov mir in veselje. “Popoln kristjan vedno prinaša vedrino in veselje. Vedrino, ker čuti, da je v božji navzočnosti; veselje, ker ve, da je obdan z božjimi darovi. Takšen kristjan je zares resnična osebnost, sveti božji duhovnik.

Ko se boste vprašali o tem, kakšna je in kakšna naj bi bila naša pobožnost, v katerih določenih točkah bi se moral izboljšati naš osebni odnos z Bogom, boste — če ste me razumeli — zavrnili skušnjavo, da bi si zamišljali nepremagljiva junaštva; odkrili ste namreč, da je Gospod zadovoljen, če mu v vsakem trenutku izročamo majhne dokaze ljubezni.

Poskusi se s stalnostjo držati načrta duhovnega življenja: nekaj minut premišljevalne molitve; udeležba pri sveti maši — vsak dan, če imaš možnost — in pogosto obhajilo; redno prejemanje svetega zakramenta odpuščanja, čeprav ti tvoja vest ne očita nobenega smrtnega greha; obisk Jezusa v tabernaklju; molitev in kontemplacija skrivnosti rožnega venca ter toliko drugih čudovitih pobožnosti, ki jih že poznaš ali pa se jih lahko naučiš.

Ne smejo se spremeniti v toge norme, v neprepustne oddelke. Določajo namreč prilagodljiv načrt, usklajen z dejstvom, da si človek, ki živi sredi uličnega vrveža, z intenzivnim poklicnim delom in družbenimi obveznostmi ter odnosi, ki jih ne smeš zanemariti, saj se v teh opravilih nadaljuje tvoje srečanje z Bogom. Tvoj načrt duhovnega življenja mora biti kot gumijasta rokavica, ki se popolnoma prilagaja roki, ki jo uporablja.

Prav tako ne pozabite, da ni najbolj pomembno to, da delamo veliko stvari. Velikodušno se osredotoči na tiste, ki jih lahko izpolnjuješ vsak dan, kadar si tako razpoložen ali ko do tega nimaš volje. Te pobožnosti ti bodo skoraj neopazno vodile h kontemplativni molitvi. Iz tvoje duše bo vzklilo več dejanj ljubezni, molitvenih vzklikov, dejanj zahvale in zadoščevanja, duhovnih obhajil …, medtem ko boš opravljal svoje dolžnosti: ko boš odložil telefonsko slušalko, ko boš vstopil v neko prevozno sredstvo, ko boš zaprl ali odprl vrata, ko boš šel mimo cerkve, ko boš začel novo nalogo, jo opravljal in ko jo boš zaključil; vse boš povezal s tvojim Očetom Bogom.

Počivajte v božjem otroštvu. Bog je Oče, poln nežnosti in neskončne ljubezni. Kliči ga “Oče” večkrat na dan in reci mu — na samem, v svojem srcu — da ga imaš rad, da ga častiš: da čutiš ponos in moč, ker si njegov otrok. To pa zahteva resen program notranjega življenja, ki ga je treba speljati preko tvojih pobožnosti do Boga, ki — vztrajam — naj jih bo malo, vendar naj bodo stalne. Pomagale ti bodo pridobiti čutenje in vedenje dobrega otroka.

Moram te posvariti tudi pred nevarnostjo rutine, resničnim grobom pobožnosti, ki se pogosto pojavi preoblečena v težnjo po tem, da bi uresničili ali začeli pomembna, opazna dejanja, medtem ko lagodno zanemarjamo svoje vsakdanje dolžnosti. Ko boš opazil prva znamenja tega, se iskreno postavi pred Gospoda: pomisli, ali se nisi naveličal stalnega boja v eni in isti točki zato, ker nisi iskal Boga; poglej, ali se je zaradi pomanjkanja velikodušnosti in duha požrtvovalnosti zmanjšalo tvoje zvesto vztrajanje pri delu. Takrat tvoje norme pobožnosti, majhna mrtvičenja, apostolska dejavnost, ki ne obrodi takojšnjega sadu … postanejo strašno nerodovitni. Prazni smo in morda začnemo sanjati o novih načrtih, da bi utišali glas našega nebeškega Očeta, ki od nas pričakuje popolno vdanost. In z moro o velikih dejanjih, ki jo nosimo v duši, utone v pozabo najbolj gotova resničnost, pot, ki nas nedvomno vodi naravnost k svetosti. To je jasno znamenje, da smo izgubili nadnaravno gledišče, prepričanje, da smo majhni otroci, prepričanje, da bo naš Oče v nas uresničil čudesa, če ponižno začnemo znova.

V mojo otroško glavo so se močno vtisnila tista znamenja, ki so jih v hribih v moji deželi postavljali ob robove poti. Mojo pozornost so pritegnili visoki količki, običajno pobarvani z rdečo barvo. Takrat so mi razložili, da ko zapade sneg in prekrije poti, njive in travnike, gozdove, skalovje in globeli, takrat ti količki izstopajo kot zanesljive oporne točke, da vsi vedno vedo, kod pelje pot.

V notranjem življenju se dogaja nekaj podobnega. V njem obstajajo pomladi in poletja, vendar pridejo tudi zime, dnevi brez sonca in noči brez mesečine. Ne moremo dovoliti, da bi bil odnos s Kristusom odvisen od našega razpoloženja, od sprememb v našem značaju. Taka drža kaže na egoizem in lagodnost ter se nikakor ne ujema z ljubeznijo.

Zato bo v trenutkih snežnega meteža in viharja nekaj trdnih, prav nič sentimentalnih pobožnosti, ki so dobro ukoreninjene in prilagojene okoliščinam vsakega posameznika, kakor ti rdeče pobarvani količki, ki nam bodo ves čas označevali pot, dokler Gospod ne bo določil, naj zopet posije sonce, se otaja zmrzal in naj srce ponovno začne biti ter se vname v ognju, ki v resnici nikoli ni ugasnil: bil je le žerjavica, skrita pod pepelom obdobja preizkušnje, ali zmanjšanega truda, ali pa premalo požrtvovalnosti.

Kako čudovito bo, ko nam bo naš Oče dejal: Dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja! Polni upanja! To je čudež kontemplativne duše. Živimo iz vere, iz upanja, iz ljubezni! Upanje nas naredi mogočne. Se spomnite svetega Janeza? Vam, mladi, sem pisal, ker ste močni in je božja beseda v vas in ste premagali hudiča. Bog pritiska na nas, za večno mladost Cerkve in vsega človeštva. Vse, kar je človeško, boste lahko spreminjali v božansko, kakor kralj Midas, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil!

Nikoli ne pozabite: po smrti vas bo sprejela Ljubezen. In v božji ljubezni boste našli tudi vse čiste ljubezni, ki ste jih imeli na zemlji. Gospod je določil, naj ta kratek dan našega življenja preživimo v delu; da tako kot njegov edinorojeni Sin delamo dobra dela. Ob tem moramo biti čuječi in poslušati tisti klic, ki ga je sveti Ignacij Antiohijski zaslišal v svoji duši, ko se je bližala ura njegovega mučeništva: “Pridi k Očetu,” pridi k svojemu Očetu, ki te hrepeneče pričakuje.

Prosimo sveto Marijo, Spes nostra, naj v nas vname sveto gorečnost, da bomo vsi skupaj prebivali v Očetovi hiši. Nič nas ne bo moglo vznemirjati, če se odločimo usidrati svoje srce v želji po resnični domovini: Gospod nas bo vodil s svojo milostjo in z močnim vetrom poganjal ladjo k tako jasni obali.

Nekaterim je vse to morda domače; za druge je novo; za vse pa je naporno. Toda dokler bom živ, ne bom nehal oznanjati poglavitne nujnosti tega, da smo duše molitve, vedno (!), v katerikoli situaciji in v najrazličnejših okoliščinah. Bog nas namreč nikoli ne zapusti. Ni krščansko misliti na božje prijateljstvo le kot na neko zatočišče v skrajni sili. Se nam lahko zdi normalno ignorirati ali prezirati ljudi, ki jih ljubimo? Očitno ne. K tistim, ki jih ljubimo, se nenehno usmerjajo naše besede, želje, misli; kot nekakšna stalna prisotnost. Enako naj bo z Bogom.

S tem iskanjem Gospoda se naš celoten dan spremeni v en sam intimen in zaupen pogovor. To sem povedal in zapisal mnogokrat, pa mi ni mar ponoviti, kajti naš Gospod nam s svojim zgledom daje razumeti, da je primerno ravnanje takšno: nenehna molitev, od jutra do večera in od večera do jutra. Kadar gre vse z lahkoto: Hvala, moj Bog! Ko nastopi težek trenutek: Gospod, ne zapuščaj me! In ta Bog, krotak in iz srca ponižen, ne bo pozabil naših prošenj niti ne bo ostal brezbrižen, saj je On rekel: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!

Zato si prizadevajmo, da nikdar ne bi izgubili nadnaravnega pogleda, da bi za vsakim dogodkom videli Boga: v prijetnih in neprijetnih rečeh, v trenutkih tolažbe … in v trenutkih žalosti zaradi smrti drage osebe. Na prvem mestu pogovor s tvojim Očetom Bogom, ko iščemo Gospoda v središču naše duše. To ni nekaj, kar bi lahko šteli za malenkost, za nepomembnost: to je jasen izraz stalnega notranjega življenja, pristnega dialoga ljubezni. Ravnanje, ki nam ne bo povzročilo nikakršne psihološke deformacije, kajti za kristjana mora biti tako naravno kakor bitje srca.

Glejte, Gospod hrepeni po tem, da bi nas vodil s čudovitimi koraki, božjimi in človeškimi, ki se prenašajo v radostno odpoved, v kateri je veselje skupaj s trpljenjem, pozabljanje samega sebe. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi. Nasvet, ki smo ga slišali vsi. Odločiti se moramo, da mu bomo res sledili: da bo Gospod lahko uporabil nas, ko bomo postavljeni na vsa križpotja sveta — sami pa postavljeni v Boga — postali sol, kvas, luč. Ti boš v Bogu, da bi svetil, da bi dajal okus, rast in novo življenje.

Toda ne pozabi, da mi ne ustvarjamo te luči: samo odsevamo jo. Nismo mi tisti, ki rešujemo duše in jih vlečemo, da delajo dobro: smo zgolj orodje, bolj ali manj vredno, za odrešenjske načrte Boga. Če bi kdaj pomislili, da je dobro, ki ga storimo, naše delo, bi se vrnil napuh s še večjo izkrivljenostjo; sol bi izgubila svoj okus, kvas bi se pokvaril, luč bi se spremenila v temo.

Morda bo kdo izmed vas pomislil, da nam običajni dan, vsakodnevno hitenje sem in tja ni ravno v pomoč pri tem, da bi srce ohranjali v tako čistem bitju, kot je Devica Marija. Jaz bi vas povabil, da o tem nekoliko premislite. Kaj je tisto, kar vedno, tudi brez posebne pozornosti, iščemo v vsem, kar počnemo? Kadar nas žene ljubezen do Boga in delamo s pravilnim namenom, iščemo to, kar je dobro, čisto, kar prinaša mir naši vesti in srečo naši duši. Ampak delamo tudi napake? Drži, toda ravno priznanje teh zmot pomeni še jasneje odkriti, da je naš cilj to: ne začasna, temveč globoka, vedra, človeška in nadnaravna sreča.

Obstaja eno bitje, ki je to srečo doseglo na tem svetu, ker je božja mojstrovina: naša presveta Mati, Marija. Ona živi in nas varuje; s telesom in dušo se nahaja ob Očetu in Sinu in ob Svetem Duhu. To je ista oseba, ki se je rodila v Palestini, ki se je kot deklica izročila Gospodu, ki je prejela oznanjenje nadangela Gabriela, ki je rodila našega Zveličarja, ki je stala ob vznožju križa.

V njej se uresničujejo vsi ideali; vendar ne smemo sklepati, da je zaradi svoje vzvišenosti in veličine za nas nekako oddaljena in nedostopna. Ona je milosti polna, vsota vseh popolnosti; pa tudi Mati. S svojo močjo pri Bogu nam bo pridobila, kar jo prosimo; kot Mati nam to želi podeliti. In ker je Mati, pozna in razume naše šibkosti, spodbuja, opravičuje, lajša nam pot, vselej ima pripravljeno pomoč, tudi ko se zdi, da ni nič več mogoče storiti.

Askeza? Mistika? To me ne skrbi. Karkoli že je, askeza ali mistika, je vseeno? Gre za božjo milost. Če se trudiš meditirati, ti Gospod ne bo odrekel svoje pomoči. Vera in dela vere: dela, kajti Gospod je — to si izkusil že na začetku, o tem sem že govoril — vsak dan bolj zahteven. To je že kontemplacija in zedinjenje; takšno mora biti življenje mnogih kristjanov, ko vsak od njih hodi naprej po svoji lastni duhovni poti, ki jih je neskončno mnogo, sredi svetnih prizadevanj, čeprav morda tega sploh ne opazijo.

Molitev in ravnanje, ki nas ne ločujeta od naših običajnih dejavnosti, ki nas sredi te plemenito zemeljske vneme vodita h Gospodu. Ko človek vsa ta opravila povzdiguje k Bogu, spreminja svet v nekaj božanskega. Mnogokrat sem govoril o mitu o kralju Midasu, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil! V zlato nadnaravnih zaslug lahko spremenimo to, česar se dotaknemo, kljub našim osebnim napakam.