Seznam točk

V mojo otroško glavo so se močno vtisnila tista znamenja, ki so jih v hribih v moji deželi postavljali ob robove poti. Mojo pozornost so pritegnili visoki količki, običajno pobarvani z rdečo barvo. Takrat so mi razložili, da ko zapade sneg in prekrije poti, njive in travnike, gozdove, skalovje in globeli, takrat ti količki izstopajo kot zanesljive oporne točke, da vsi vedno vedo, kod pelje pot.

V notranjem življenju se dogaja nekaj podobnega. V njem obstajajo pomladi in poletja, vendar pridejo tudi zime, dnevi brez sonca in noči brez mesečine. Ne moremo dovoliti, da bi bil odnos s Kristusom odvisen od našega razpoloženja, od sprememb v našem značaju. Taka drža kaže na egoizem in lagodnost ter se nikakor ne ujema z ljubeznijo.

Zato bo v trenutkih snežnega meteža in viharja nekaj trdnih, prav nič sentimentalnih pobožnosti, ki so dobro ukoreninjene in prilagojene okoliščinam vsakega posameznika, kakor ti rdeče pobarvani količki, ki nam bodo ves čas označevali pot, dokler Gospod ne bo določil, naj zopet posije sonce, se otaja zmrzal in naj srce ponovno začne biti ter se vname v ognju, ki v resnici nikoli ni ugasnil: bil je le žerjavica, skrita pod pepelom obdobja preizkušnje, ali zmanjšanega truda, ali pa premalo požrtvovalnosti.

Ne prikrivam vam, da so v teh letih k meni prihajali posamezniki, ki so mi skrušeni od žalosti dejali: Oče, ne vem, kaj se dogaja z mano, utrujen sem in hladen; moja pobožnost, ki je bila prej tako gotova in preprosta, se mi zdi kot nekakšna komedija … Tistim, ki gredo skozi tako stanje, in vsem vam odgovarjam: Komedija? To je nekaj velikega! Gospod se igra z nami kakor Oče s svojimi otroki.

V Svetem pismu beremo: ludens in orbe terrarum — On se igra na vsem zemeljskem krogu. Toda Bog nas ne zapusti, saj takoj doda: deliciae meae esse cum filiis hominum, moje veselje je pri človeških otrocih. Gospod se igra z nami! In ko se nam zdi, da igramo nekakšno komedijo, ker se čutimo ledeno hladne in apatične; ko smo nezadovoljni in brez volje; ko nam je težko izpolnjevati naše dolžnosti in dosegati duhovne cilje, ki smo si jih zastavili, je prišel čas za premislek o tem, da se Bog igra z nami in pričakuje, da bomo znali pogumno in odločno uprizoriti svojo komedijo.

Brez pomislekov vam povem, da mi je Gospod včasih naklonil mnoge milosti, toda po navadi grem proti toku: še naprej sledim svojemu načrtu, ne zato, ker bi mi bilo to všeč, temveč zato, ker sem ga dolžan izpolnjevati, iz ljubezni. Toda Oče, ali je pred Bogom dopustno igrati komedijo? Ali ni to hinavščina? Pomiri se: zate je prišel trenutek, da nastopiš v človeški komediji z božanskim gledalcem. Vztrajaj, kajti Oče, Sin in Sveti Duh gledajo to tvojo komedijo; vse delaj iz ljubezni do Boga, da bi mu ugajal, čeprav je težko.

Kako lepo je biti božji komedijant! Kako lepo je igrati to komedijo iz ljubezni, z žrtvijo, brez kakršnegakoli osebnega zadoščenja, zato da bi ugajali našemu Očetu Bogu, ki se igra z nami. Ustopi se pred Gospoda in mu zaupaj: niti najmanj se mi ne da ukvarjati s tem, vendar bom to izročil zate. In zares zavihaj rokave ter opravi to delo, čeprav misliš, da je komedija. Blažena komedija! Zagotavljam ti: to ni hinavščina, kajti hinavci za svoje pantomime potrebujejo gledalce. Gledalci te naše komedije pa so — dovoli mi, da ti še enkrat ponovim — Oče, Sin in Sveti Duh; presveta devica Marija, sveti Jožef ter vsi angeli in svetniki nebes. Naše notranje življenje nima nobenega drugega spektakla razen tega: Kristus, ki prihaja mimo quasi in occulto.

Tokrat je sveti Marko tisti, ki nam pripoveduje o ozdravljenju nekega drugega slepega človeka. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedel ob poti. Ko je zaslišal hrup tiste množice ljudi, je slepi vprašal: Kaj se dogaja? Odgovorili so mu: Jezus iz Nazareta. In tedaj se je njegova duša tako vnela v Kristusovi veri, da je zavpil: Jezus, Davidov sin, usmili se me!

In ti, ali si ne želiš zakričati enako? Ti, ki si prav tako obtičal ob robu poti, te poti življenja, ki je tako kratka; ti, ki si brez luči; ti, ki potrebuješ več milosti, da bi se odločil iskati svetost? Ali ne čutiš nuje, da bi zaklical: Jezus, Davidov sin, usmili se me! Kako čudovit molitveni vzklik za pogosto ponavljanje!

Svetujem vam, da počasi premišljujete o trenutkih pred čudežem, da bi si v vaš um dobro vtisnili neko zelo jasno misel: kako drugačna od Jezusovega usmiljenega srca so naša uboga srca! Vedno vam bo pomagala, predvsem ob času preizkušnje in skušnjave, pa tudi takrat, ko bo čas za velikodušen odgovor v majhnih opravilih ter ob priložnostih, ki bodo zahtevale junaštvo.

Mnogi so mu pretili, naj umolkne. Tako kot tebi, ko si zaslutil, da Jezus stopa poleg tebe. Srce ti je začelo biti hitreje in tudi ti si začel klicati, ker te je pretresel globok nemir. Prijatelji, navade, lagodnost, okolje, vsi so ti svetovali: Utihni, ne kriči! Zakaj moraš klicati Jezusa? Ne moti ga!

Toda ubogi Bartimáj jih ni poslušal in je še glasneje vpil: Davidov sin, usmili se me! Gospod, ki ga je slišal že na začetku, ga je pustil vztrajati v njegovi molitvi. Enako kot tebe. Jezus zasliši že prvi klic naše duše, vendar čaka. Hoče, da smo prepričani o tem, da ga potrebujemo; hoče, da ga prosimo, da smo trmasti, kakor slepi mož ob poti na izhodu iz Jerihe. “Posnemajmo ga. Čeprav nam Bog takoj ne nakloni tega, za kar ga prosimo, čeprav nas mnogi poskušajo oddaljiti od molitve, ga ne nehajmo prositi.