Seznam točk

Naša sveta mati Cerkev se je vedno izrekala za svobodo in zavračala sleherni fatalizem, naj bo starodaven ali novejši. Pokazala je, da je vsak človek gospodar svoje usode, za dobro ali za slabo: tisti, ki se niso ločili od dobrega, bodo šli v večno življenje; tisti, ki so delali zlo, v večni ogenj. Vedno nas presune ta velikanska sposobnost — tvoja in moja, od vseh nas — ki hkrati razodeva znamenje naše plemenitosti. “Greh je do tolikšne mere prostovoljno zlo, da nikakor ne bi bil greh, če ne bi imel svojega začetka v volji: ta trditev uživa tolikšno očitnost, da se z njo strinja tisto malo modrecev in veliko nevednežev, ki naseljujejo svet.”

Ponovno povzdignem svoje srce v zahvalo Bogu, mojemu Gospodu, ker mu nič ni preprečevalo, da bi nas ustvaril brezhibne, z nepremagljivo naravnanostjo k dobremu, ki se ji ne bi mogli upreti, toda “presodil je, da bodo njegovi služabniki boljši, če mu bodo služili svobodno.” Kako velika je ljubezen, usmiljenje našega Očeta! Ob tej resničnosti njegovih božjih norosti do otrok si želim imeti tisoč ust, tisoč src, še več, da bi lahko živel v nenehnem slavljenju Boga Očeta, Boga Sina, Boga Svetega Duha. Pomislite: Vsemogočni, tisti, ki s svojo previdnostjo vlada vesolju, ne želi prisiljenih služabnikov, raje ima svobodne otroke. Čeprav se zaradi padca prvega para rodimo proni ad peccatum, nagnjeni h grehu, je v dušo vsakega od nas položil iskro njegove neskončne modrosti, da nas privlači dobro in da hrepenimo po trajnem miru. In vodi nas do razumevanja, da je resnico, srečo in svobodo mogoče doseči le, ko si prizadevamo, da bi v nas vzklilo to seme večnega življenja.

Zmernost je gospostvo. Ni treba neobvladano ustreči vsemu, kar občutimo v telesu in v duši. Ni dopustno narediti vse, kar je možno narediti. Seveda se je udobneje prepuščati nagibom, ki jih imenujejo naravne; toda na koncu te poti se nahaja žalost, osamitev v lastni bedi.

Nekateri ne želijo ničesar odreči svojemu trebuhu, očem, rokam; nočejo poslušati tistega, ki jim svetuje, naj živijo čisto življenje. Sposobnost porajanja — ki je plemenita resničnost, sodelovanje v ustvarjajoči božji moči — uporabljajo neurejeno, kakor sredstvo služenja svoji sebičnosti.

Toda nikoli nisem maral govoriti o nečistosti. Premišljevati hočem o sadovih zmernosti, hočem, da je človek zares človek, da ni priklenjen na bleščeče stvari brez vrednosti, ki so kakor šara, ki jo zbirajo srake. Zmeren človek zna živeti brez tega, kar škoduje njegovi duši, in zaveda se, da je žrtev samo navidezna: kajti ko živimo tako — požrtvovalno — se osvobodimo mnogih sužnosti in lahko v notranjosti srca okušamo vso božjo ljubezen.

Življenje takrat ponovno dobi odtenke, ki jih je prekrila nezmernost; človek je ponovno zmožen skrbeti za druge, z vsemi deliti, kar je njegovega, se posvečati velikim nalogam. Zmernost vzgaja trezno, skromno, razumevajočo dušo; omogoči ji pristno nravnost, ki je vedno privlačna, ker se v obnašanju opazi prevlada razumnosti. Zmernost ne pomeni omejevanja, temveč veličino. V nezmernosti je veliko več odtegovanja, saj se srce odreče samemu sebi, da bi služilo prvi stvari, ki ga premami z ropotanjem praznih pločevink.

Sveti Tomaž pokaže na tri dejanja tega dobrega razpoloženja razuma: prositi za nasvet, pošteno presoditi in se odločiti. Prvi korak razumnosti je prepoznavanje lastnih omejitev: krepost ponižnosti. V določenih vprašanjih je treba priznati, da ne zmoremo vsega, da v številnih primerih ne moremo zaobjeti okoliščin, ki jih je v trenutku presoje nujno imeti pred očmi. Zato se obrnemo na svetovalca; toda ne na kogarkoli, temveč na tistega, ki je usposobljen in ga spodbujajo iste iskrene želje kakor nas: ljubiti Boga in mu zvesto slediti. Ni dovolj prositi za mnenje; obrniti se moramo na nekoga, ki nam ga lahko dá nesebično in pošteno.

Nato je potrebno presoditi, ker razumnost navadno zahteva takojšnjo in primerno odločenost. Čeprav je včasih razumno počakati z odločitvijo, dokler nimamo vseh elementov presoje, bi bilo v drugih primerih zelo nepremišljeno, če ne bi čim prej začeli s tem, kar vidimo, da je potrebno narediti, predvsem ko gre za dobro drugih.