Seznam točk

Kadar se ošabnost polasti duše, ni čudno, da za njo kakor v navezi pridejo vse razvade in pregrehe: lakomnost, nezmernost, nevoščljivost, nepravičnost. Napuha poln človek zaman poskuša vreči s prestola Boga, ki je usmiljen z vsemi bitji, da bi ga zavzel on sam, čigar ravnanje je kruto.

Prositi moramo Gospoda, naj ne dopusti, da bi nasedli tej skušnjavi. Napuh je najhujši od vseh grehov, in najbolj neumen. Če koga uspe ukleščiti s svojimi mnogimi utvarami, se napadena oseba oblači v slepila, napolni se s praznino, baha se kakor krastača iz basni, ki je domišljavo napihovala golšo, dokler je ni razneslo. Napuh je zoprn, tudi človeško gledano: tisti, ki se ima za pomembnejšega od vseh in vsega, nenehno občuduje samega sebe in prezira druge, ki mu odgovorijo z norčevanjem iz njegove prazne domišljavosti.

Slišimo govoriti o napuhu in morda si predstavljamo gospodovalno, vzvišeno vedenje: silen hrup glasov, ki kličejo zmagovalcu, ko gre mimo, kakor rimski cesar pod visokimi slavoloki, ki skloni svojo glavo v strahu, da se ne bi njegovo veličastno čelo dotaknilo belega marmorja.

Bodimo realni: tak napuh pride v poštev samo v nori fantaziji. Boriti se moramo proti drugim, bolj prefinjenim in pogostejšim oblikam napuha: ošabnost, ki ima raje svojo lastno odličnost kakor pa odličnost bližnjega; nečimrnost v pogovorih, mislih in kretnjah; skoraj bolezenska občutljivost, užaljenost zaradi besed in dejanj, ki na noben način ne pomenijo nikakršne žalitve.

Vse to je lahko in tudi je vsakdanja skušnjava. Človek ima samega sebe za sonce in središče ljudi, ki ga obdajajo. Vse se mora vrteti okrog njega. In v svoji bolestni vnemi neredko poseže celo po hlinjenju bolečine, žalosti in bolezni: da bi drugi skrbeli zanj in ga razvajali.

Največji del konfliktov, ki se pojavljajo v notranjem življenju mnogih ljudi, proizvede domišljija: menda so rekli, menda si bodo mislili, morda me cenijo … In ta uboga duša trpi zaradi svoje žalostne nečimrnosti, zaradi neresničnih sumničenj. V tej nesrečni pustolovščini se njihova grenkoba nikoli ne konča in poskušajo pri drugih izzvati nemir: ker ne znajo biti ponižni, ker se niso naučili pozabiti nase, da bi se velikodušno izročili v služenje drugim zaradi ljubezni do Boga.

Morda so vam v otroštvu pripovedovali pravljico o kmetu, ki je dobil v dar zlatega fazana. Ko je minil prvi trenutek veselja in presenečenja zaradi darila, je novi lastnik iskal prostor za fazana. Po kar nekaj urah iskanja, po mnogih dilemah in različnih načrtih se je kmet odločil, da ga spravi v kokošnjak. Kokoši, ki so občudovale prišlekovo lepoto, so hodile okrog njega osuplo, kot da bi odkrile polbožanstvo. Sredi tega vznemirjenja je nastopil čas hranjenja in ko je gospodar vrgel na tla prva prgišča otrobov, se je fazan, lačen od dolgega čakanja, požrešno zagnal k hrani, da bi rešil svoj trebuh pred suhim letom. Ob tako navadnem prizoru — tisti čudež lepote je jedel z enako požrešnostjo kot najbolj navadna žival — so se njegove razočarane tovarišice iz kokošnjaka zagnale vanj in ga kljuvale, dokler mu niso izpulile vseh peres. Tako žalostno se zruši vase zaverovan človek, toliko bolj porazno, kolikor višje se je povzpel preko svojih lastnih moči, v domišljavem zaupanju v svoje osebne sposobnosti.

Iz tega izluščite praktične sklepe za svoje vsakdanje življenje, čutite se hranitelje talentov, nadnaravnih in človeških, ki jih morate pravilno izkoristiti, in zavrzite smešno prevaro, da vam nekaj pripada, kakor da je sad samo vašega truda. Spomnite se, da obstaja še en seštevanec — Bog, ki ga nihče ne more izpustiti.

Ob tej perspektivi se prepričajte: če resnično želimo od blizu slediti Gospodu ter služiti Bogu in vsemu človeštvu, se moramo resno odpovedati samemu sebi: ne biti navezani na darove inteligentnosti, zdravja, časti, plemenitih ambicij, zmagoslavja, uspehov.

Mislim tudi na tista čista hrepenenja, s katerimi hočemo dati vso slavo izključno Bogu in ga slaviti — do tukaj mora namreč segati tvoja odločenost — tako da svojo voljo prilagajamo temu jasnemu in natančnemu pravilu: Gospod, hočem to ali ono samo, če ugaja Tebi, ker če ti ni všeč — zakaj bi si tega želel jaz? Tako zadamo smrtni udarec sebičnosti in nečimrnosti, ki se plazita po vsaki vesti. Poleg tega bomo v naših dušah dosegli resnični mir in nenavezanost, ki se izlije v vedno globlje in intenzivnejše posedovanje Boga.

Da bi lahko posnemali Jezusa Kristusa, mora biti srce v celoti osvobojeno navezanosti. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Sveti Gregor pravi: “Ni dovolj živeti nenavezan na stvari, če se ne odpovemo tudi samim sebi. Toda … kam naj gremo zunaj sebe? Kdo je ta, ki se odpove, če zapusti samega sebe?

Zavedajte se, da smo po eni strani padli zaradi greha, po drugi strani pa smo ustvarjeni od Boga. Ustvarjeni smo bili drugačni, kakršni smo zaradi nas samih. Odpovejmo se samim sebi v tem, kar smo postali zaradi greha, ohranjajmo se takšne, kakršni smo bili ustvarjeni po milosti. Če se nekdo, ki je bil ošaben, spreobrne v Kristusu in postane ponižen, se je že odrekel samemu sebi; če razvratnež spremeni svoje življenje in postane vzdržen, se je prav tako odpovedal sebi v tem, kar je bil prej; če skopuh preneha biti lakomen in namesto da bi se polaščal tuje lastnine, postane velikodušen s tem, kar ima, se je zagotovo odpovedal samemu sebi.”