Seznam točk

Ali nas ne gane, da je apostol Janez, že prileten, največji del enega od svojih pisem posvetil prav spodbudam, naj se vedemo skladno s tem božjim naukom? Ljubezen, ki mora živeti med kristjani, se rodi iz Boga, ki je Ljubezen. Preljubi, ljubimo se med seboj, saj je ljubezen iz Boga, in vsak, ki ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen. Zadržal se je pri bratski ljubezni, kajti po Kristusu smo postali božji otroci: poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali božji otroci — in to tudi smo.

Medtem, ko močno trka na našo vest, da bi postala bolj občutljiva za božjo milost, vztraja, da smo prejeli čudovit dokaz Očetove ljubezni do ljudi: V tem se je razodela božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Gospod je prevzel pobudo in nam prišel naproti. Dal nam je ta zgled, da bi skupaj z Njim šli služit drugim, da bi — rad to ponavljam — svoje srce velikodušno položili na tla, da bodo drugi hodili po mehkem in bo njihov boj zanje prijetnejši. Tako bi morali ravnati, ker smo postali otroci istega Očeta, tistega Očeta, ki nam je brez pomislekov izročil svojega nadvse ljubljenega Sina.

Ljubezni ne gradimo mi; preplavi nas po božji milosti: On nas je prvi vzljubil. Dobro je, da se temeljito prepojimo s to prečudovito resnico: “Boga lahko ljubimo zato, ker On ljubi nas.” Ti in jaz sva zmožna razlivati ljubezen do tistih, ki nas obdajajo, ker sva se rodila iz vere, zaradi Očetove ljubezni. Predrzno prosíte Gospoda za ta zaklad, za to nadnaravno krepost ljubezni, da bi jo živeli celo v najmanjših podrobnostih.

Kristjani pogosto nismo znali odgovoriti na ta dar; včasih smo zmanjšali njegovo vrednost, kot bi bil omejen na miloščino, hladno in brez duše; ali pa smo ga skrčili na bolj ali manj formalno dobrodelnost. To zmoto je dobro izrazila v usodo vdana tožba neke bolníce: Tukaj z menoj ravnajo usmiljeno, moja mati pa je zame skrbela ljubeznivo. Ljubezen, ki se rodi iz Kristusovega Srca, ne more dopuščati tovrstnega razlikovanja.

Da bi se ta resnica trdno usidrala v vas, sem na nazoren način že tisočkrat govoril, da nimamo enega s katerim bi ljubili Boga, in drugega, s katerim bi ljubili ljudi. To naše ubogo srce iz mesa ljubi s človeško ljubeznijo, in če je združeno s Kristusovo ljubeznijo, postane človeška ljubezen tudi nadnaravna. Takšna in nič drugačna je ljubezen, ki jo moramo gojiti v duši, in ta nas bo vodila, da bomo v drugih odkrivali podobo našega Gospoda.

Sveti Leon Veliki pravi: “Z besedo bližnji ne moremo imenovati samo tistih, s katerimi nas povezujejo prijateljske ali sorodstvene vezi, temveč vse ljudi, ki imajo isto naravo kot mi … En sam Stvarnik nas je ustvaril, en sam Stvarnik nam je dal dušo. Vsi uživamo v istem nebu in istem zraku, istih dnevih in nočeh, in čeprav so nekateri dobri, drugi pa slabi, eni pravični in drugi krivični, je Bog kljub temu velikodušen in dobrohoten do vseh.”

Božji otroci se izoblikujemo z uresničevanjem te nove zapovedi; v Cerkvi se učimo služiti, ne pa da bi drugi služili nam. Tako najdemo moč, da lahko ljubimo človeštvo na nov način, ki ga bodo vsi opazili kot sad Kristusove milosti. Naše ljubezni ne moremo zmotno zamenjati s sentimentalno držo, niti z neko nejasno željo, da bi pomagali drugim in tako sebi dokazovali svojo večvrednost. Ljubezen pomeni živeti z bližnjim in — vztrajam — spoštovati božjo podobo v vsakem človeku ter si prizadevati, da bi jo videl tudi on in bi se tako znal obrniti h Kristusu.

Univerzalnost ljubezni zato pomeni univerzalnost apostolata; da zares prevedemo v dela veliko prizadevanje Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice.

Če naj ljubimo tudi sovražnike — mislim na tiste, ki nas uvrščajo med svoje sovražnike, saj jaz za svojega sovražnika ne štejem nikogar in ničesar — potem imamo še večji razlog, da ljubimo tiste, ki so se le oddaljili, tiste, ki nam niso preveč simpatični, tiste, ki so zaradi njihovega jezika, kulture ali vzgoje videti kot pravo nasprotje tebe ali mene.

Za kakšno ljubezen gre? Sveto pismo govori o dilectio, da bi se dobro razumelo, da ne gre zgolj za čustveno naklonjenost. Izraža namreč trdno odločenost volje. Dilectio izvira iz electio, izbira. Dodal bi še, da ljubiti po krščansko pomeni hoteti ljubiti, se v Kristusu odločiti, da si bomo prizadevali za dobro vseh duš, brez kakršnegakoli razlikovanja, da bomo zanje pridobili predvsem tisto najboljše: da bi spoznali Kristusa, da bi se zaljubili vanj.

Gospod pritiska na nas: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo. Gledano s človeškega vidika nas morda ne vleče k ljudem, ki bi nas zavrnili, če bi pristopili k njim. Toda Jezus od nas zahteva, da jim slabega ne vračamo s slabim; da ne izpustimo priložnosti, da bi jim služili s srcem, čeprav nam je težko; da vedno molimo zanje.

Ta dilectio, ta ljubezen, postane polna najbolj ganljivih odtenkov, ko se nanaša na brate v veri, predvsem na tiste, ki so nam najbližje: starši, žena ali mož, otroci, sestre in bratje, prijatelji in sodelavci, sosedje, kajti tako je odredil Bog. Če ne bi bilo te topline, te plemenite in čiste človeške ljubeznivosti, ki je naravnana k Bogu in temelji v Njem, ne bi bilo ljubezni.

Rad povzemam besede, ki nam jih govori Sveti Duh po ustih preroka Izaija: discite benefacere, učite se delati dobro. Ta nasvet navadno uporabljam na različnih področjih našega notranjega boja, saj krščanskega življenja nikoli ne smemo videti kot že zaključenega: rast kreposti je namreč rezultat učinkovitega in vsakodnevnega truda.

Vzemite katerokoli delo v družbi. Kako se ga naučimo? Najprej se vprašamo, kaj je naš želen cilj in s katerimi sredstvi ga bomo dosegli. Nato vztrajno, vedno znova uporabljamo ta sredstva, dokler si ne izoblikujemo trdne in ukoreninjene naravnanosti. Medtem, ko se nečesa učimo, odkrivamo še druge stvari, ki jih prej nismo poznali in nam predstavljajo spodbudo, da nadaljujemo s tem delom ter nikoli ne rečemo “dovolj”.

Ljubezen do bližnjega je izraz ljubezni do Boga. Zato si ne moremo določiti nikakršne meje pri trudu, da bi se izboljšali v tej kreposti. Za Gospoda je edina meja ljubiti brez meja. Po eni strani zato, ker mu nikoli ne bomo mogli biti dovolj hvaležni za to, kar je On naredil za nas; in po drugi, ker se božja ljubezen do njegovih ustvarjenih bitij razodeva tako: v preobilju, nepreračunljivo, brezmejno.

Vse, ki smo mu pripravljeni odpreti ušesa svoje duše, nas Jezus Kristus v govoru na gori uči božje zapovedi ljubezni. Na koncu nam kot povzetek razloži: Ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!

Usmiljenje ne ostaja zgolj pri sočutni drži, temveč se poistoveti s preobiljem ljubezni, ki hkrati s seboj prinaša preobilje pravičnosti. Usmiljenje pomeni imeti razgaljeno srce, ki ga na človeški in božji način prežema trdna, požrtvovalna, velikodušna ljubezen. Tako razlaga ljubezen sveti Pavel v svoji hvalnici tej kreposti: Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese.

Eden od njenih prvih izrazov je ta, da dušo popelje na potí ponižnosti. Ko si iskreno priznamo, da nismo nič; ko razumemo, da bi bilo brez božje pomoči celo najšibkejše in najslabotnejše bitje boljše od nas; ko se zavemo, da smo sposobni vseh zmot in grozot; ko vemo, da smo grešniki, čeprav se prizadevno borimo, da bi se oddaljili od tolikšne nezvestobe …kako bi lahko tedaj slabo mislili o drugih? Kako bi se lahko v srcu razvijal fanatizem, nestrpnost, nadutost?

Ponižnost nas kakor za roko vodi do najboljšega načina, kako ravnati z bližnjim: razumevanje do vseh, sožitje z vsemi, odpuščanje vsem; brez ustvarjanja ločitev ali zaprek; biti — vedno! — orodje edinosti. V globini človeka upravičeno obstaja močno hrepenenje po miru, po zedinjenosti s soljudmi, po vzajemnem spoštovanju pravic vsake osebe, tako da se vse to spremeni v bratstvo. Odseva sledi nečesa, kar je najdragocenejše v našem človeškem položaju: če smo vsi božji otroci, potem bratstvo ni le fraza niti ni nekakšen nedosegljiv ideal; pokaže se kot težek, a stvaren cilj.

Pred vsemi prezirljivci, skeptiki in brezbrižneži, pred tistimi, ki so svojo strahopetnost spremenili v mentaliteto, moramo kristjani dokazati, da je ta ljubezen mogoča. Morda nam veliko dejavnikov otežuje, da bi ravnali na tak način, kajti človek je bil ustvarjen kot svoboden in ima možnost, da se zaman in s priokusom grenkobe zoperstavlja Bogu. Kljub vsemu pa je takšno ravnanje možno in resnično, saj se nujno rodi kot posledica božje ljubezni in ljubezni do Boga. Tedaj bomo v vsej njeni globini in z vso njeno rodovitnostjo razumeli bolečino, žrtev in nesebično izročitev v vsakodnevnem sobivanju.

Naiven bi bil, kdor bi si domišljal, da je zahteve krščanske ljubezni lahko izpolnjevati. Čisto nekaj drugega se izkaže v tem, kar izkušamo pri običajnih človeških opravilih in na žalost tudi v cerkvenem okolju. Če ljubezen ne bi zavezovala k molku, bi vsakdo na dolgo in široko pripovedoval o sporih, napadih, krivicah, o obrekovanju, o spletkarjenju. To moramo priznati s preprostostjo ter se poskušati odzvati na ustrezen način: z osebnim prizadevanjem, da ne bi nikogar ranili, z nikomer grdo ravnali, da bi popravili, kar ni prav, brez da bi pri tem kogarkoli poniževali.

Vse to ni od danes. Le nekaj let po Kristusovem vnebohodu, ko so še skoraj vsi apostoli hodili iz kraja v kraj in je bila čudovita vnema vere in upanja nekaj vsesplošnega, so kljub temu mnogi že začeli zahajati na stranpota in opuščati Učiteljevo ljubezen.

Dokler sta namreč med vami zavist in prepir, piše sveti Pavel Korinčanom, mar niste meseni, mar ne ravnate po človeško? Kadar namreč kdo pravi: Jaz sem Pavlov, drugi pa: Jaz sem Apolov, ali niste ljudje, ki ne razumejo, da je Kristus prišel, da bi presegel vse te razdore? Kaj je vendar Apolo? In kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste vero sprejeli: vsak, kakor mu je dal Gospod.

Apostol ne zavrača različnosti: vsakdo ima od Boga svoj lasten dar, eden tako, drugi tako. Toda te razlike morajo služiti za dobro Cerkve. Sedaj se čutim spodbujenega, da bi Gospoda prosil — če hočete, se pridružite tej moji molitvi — naj nikoli ne dopusti, da bi pomanjkanje ljubezni v njegovi Cerkvi razdvajalo duše. Ljubezen je sol krščanskega apostolata; če izgubi svoj okus, kako bomo potem stopili pred ljudi in jim z dvignjeno glavo razlagali: Tukaj je Kristus?