Seznam točk

Morda mi boš rekel: In zakaj bi se moral truditi? Ne odgovarjam ti jaz, ampak sveti Pavel: Kristusova ljubezen nas namreč žene. Celotno razdobje enega življenja je kratek čas za širjenje meja tvoje ljubezni. Že od samega začetka Opus Dei sem izkazoval svoje veliko prizadevanje, da bi tisti Kristusov vzklik: po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj, brez predaha ponavljal velikodušnim ljudem, ki se ga odločijo spreminjati v dejanja. Prepoznali nas bodo prav po tem, saj je ljubezen izhodiščna točka katerekoli kristjanove dejavnosti.

On, ki je čistost sama, ne zagotavlja, da bodo njegove učence prepoznali po čistosti njihovega življenja. On, ki je zmernost, ki nima niti kamna, da bi nanj naslonil svojo glavo, ki je toliko dni preživel v postu in samoti, apostolom ne reče: prepoznali vas bodo kot moje izvoljence, ker niste ne požeruhi ne pijanci.

Kristusovo čisto življenje je bilo — tako kot je in vselej bo — zaušnica takratni družbi, ki je bila nadvse izprijena, kakor je pogosto današnja. Njegova zmernost je bila še en udarec za tiste, ki so bili nenehno na pojedinah in so po jedi izzvali bruhanje, da so potem lahko še naprej jedli, s čimer so dobesedno izpolnjevali Savlove besede: svoj trebuh spreminjajo v boga.

Zmernost je gospostvo. Ni treba neobvladano ustreči vsemu, kar občutimo v telesu in v duši. Ni dopustno narediti vse, kar je možno narediti. Seveda se je udobneje prepuščati nagibom, ki jih imenujejo naravne; toda na koncu te poti se nahaja žalost, osamitev v lastni bedi.

Nekateri ne želijo ničesar odreči svojemu trebuhu, očem, rokam; nočejo poslušati tistega, ki jim svetuje, naj živijo čisto življenje. Sposobnost porajanja — ki je plemenita resničnost, sodelovanje v ustvarjajoči božji moči — uporabljajo neurejeno, kakor sredstvo služenja svoji sebičnosti.

Toda nikoli nisem maral govoriti o nečistosti. Premišljevati hočem o sadovih zmernosti, hočem, da je človek zares človek, da ni priklenjen na bleščeče stvari brez vrednosti, ki so kakor šara, ki jo zbirajo srake. Zmeren človek zna živeti brez tega, kar škoduje njegovi duši, in zaveda se, da je žrtev samo navidezna: kajti ko živimo tako — požrtvovalno — se osvobodimo mnogih sužnosti in lahko v notranjosti srca okušamo vso božjo ljubezen.

Življenje takrat ponovno dobi odtenke, ki jih je prekrila nezmernost; človek je ponovno zmožen skrbeti za druge, z vsemi deliti, kar je njegovega, se posvečati velikim nalogam. Zmernost vzgaja trezno, skromno, razumevajočo dušo; omogoči ji pristno nravnost, ki je vedno privlačna, ker se v obnašanju opazi prevlada razumnosti. Zmernost ne pomeni omejevanja, temveč veličino. V nezmernosti je veliko več odtegovanja, saj se srce odreče samemu sebi, da bi služilo prvi stvari, ki ga premami z ropotanjem praznih pločevink.

V vsakdanjem življenju moramo biti zahtevni do sebe, da si ne izmišljamo neresničnih problemov, umetnih potreb, ki konec koncev izvirajo iz ošabnosti, iz muhavosti, iz pomehkuženega in lenega duha. K Bogu moramo iti s hitrim korakom, brez mrtve teže in prtljage, ki otežuje hojo. Prav zato, ker uboštvo duha ne pomeni ne imeti, temveč biti zares nenavezan, moramo biti ves čas pozorni, da se ne bi varali z namišljenimi razlogi višje sile. “Iščite to, kar je dovolj, kar zadostuje. In ne želite več. Kar gre dlje od tega, je preobremenjenost, ne olajšanje; potre nas, namesto da bi nas dvigovalo.”

Ko se spuščam v te nasvete, jih ne utemeljujem na nenavadnih, nenormalnih ali zapletenih situacijah. Poznam nekoga, ki je kot bralni znak uporabljal liste, na katere je zapisal nekaj molitvenih vzklikov, da bi mu pomagali ohranjati božjo navzočnost. Zaželel si je z ljubeznijo shraniti tisti zaklad, dokler se ni zavedel, da se je navezal na tiste ničvredne papirje. No vidite, kakšen vzor kreposti neki! Brez pomislekov vam razodenem vso svojo bedo, če vam bo to kaj pomagalo. Odkril sem vam nekaj svoje slabosti, ker se morda tudi tebi dogaja kaj podobnega: tvoje knjige, tvoja obleka, tvoja miza, tvoji … pločevinasti maliki.

V takih primerih vam priporočam, da vprašate za nasvet svojega duhovnega voditelja, brez otročjega obnašanja ali pretirane tankovestnosti. Kot zdravilo za to včasih zadostuje majhno dejanje mrtvičenja, ko se za nekaj časa odpovemo uporabi kakšne stvari. Povedano na drug način, nič hudega, če se kakšen dan odpoveš prevoznemu sredstvu, ki ga navadno uporabljaš, in denar, ki ga prihraniš, podariš kot miloščino, čeprav je zelo malo. Kakorkoli že, če imaš duha nenavezanosti, boš nenehno odkrival diskretne in učinkovite priložnosti, da ga boš lahko uresničeval.

Potem, ko sem vam odprl svojo dušo, vam moram še priznati, da sem na nekaj tako močno navezan, da tega nikoli ne bi hotel opustiti: na to, da vas imam zares rad, vse vas. Tega sem se naučil od najboljšega Učitelja in rad bi nadvse zvesto sledil njegovemu zgledu ter brezmejno ljubil vse ljudi, najprej pa tiste, ki me obdajajo. Ali vas ne gane ta Kristusova goreča ljubezen do bližnjega, ta toplina, s katero je evangelist označil enega izmed njegovih učencev: quem diligebat Iesus, tisti, ki ga je Jezus ljubil?