Seznam točk

Govorili smo o človeških krepostih. Morda se bo kdo vprašal: toda če ravnamo tako, ali to ne pomeni oddaljitve od normalnega okolja, ali ni to nekaj tujega vsakdanjemu svetu? Ne. Nikjer ni zapisano, da mora biti kristjan svetu odtujen človek. Naš Gospod Jezus Kristus je z deli in z besedami izrazil hvalnico neki drugi človeški kreposti, ki mi je še posebej ljuba: naravnost, preprostost.

Spomnite se, kako je naš Gospod prišel na svet: kot pravi človek. Svoje otroštvo in mladost je preživel v neki palestinski vasi kot eden izmed tamkajšnjih prebivalcev. V letih njegovega javnega delovanja se nenehno ponavlja odmev njegovega običajnega življenja v Nazaretu. Govorí o delu, poskrbí, da se njegovi učenci spočijejo, srečuje se z vsemi in se ne izogiba pogovoru z nikomer; tistim, ki mu sledijo, izrecno reče, naj ne preprečujejo otrokom, da bi prišli k Njemu. Morda se takrat, ko pove primero z majhnimi otroki, ki se igrajo na trgu, spominja časov svojega otroštva.

Ali ni vse to navadno, naravno, preprosto? Ali ni mogoče tega živeti v običajnem življenju? Kljub temu se ljudje običajno navadijo na to, kar je preprosto in navadno ter nezavedno iščejo nekaj razkošnega, umetnega. Morda ste kakor jaz že izkusili, na primer, da je nekdo hotel pohvaliti lepoto svežih, pravkar nabranih vrtnic z nežnimi in dišečimi cvetnimi lističi. In njegov komentar je bil: Kot bi bile umetne!

Naravnost in preprostost sta dve čudoviti človeški kreposti, ki človeka naredita zmožnega sprejeti Kristusovo sporočilo. Nasprotno pa vse, kar je zapleteno, komplicirano, nenehno vrtenje okrog samega sebe, zgradi zid, ki pogosto preprečuje, da bi slišali Gospodov glas. Spomnite se, kaj Kristus očita farizejem: zaprli so se v prekanjen svet, kjer se zahteva plačevanje desetine od mete, kopra in kumine, zavrgli pa so najbolj bistvene zahteve postave: pravičnost in vero. Skrbno precedijo vse komarje, pogoltnejo pa kamelo.

Ne. Niti plemenito človeško življenje nekoga, ki — brez svoje krivde — ne pozna Jezusa Kristusa, niti krščansko življenje ne sme biti čudno, nenavadno. Vse te človeške kreposti, o katerih danes razmišljamo, vodijo k istemu zaključku. Zares človek je tisti, ki se trudi biti resnicoljuben, zvest, iskren, srčen, zmeren, velikodušen, veder, pravičen, delaven, potrpežljiv. Morda je res težko tako ravnati, toda nikoli ni nenavadno. Če bi bil kdo presenečen nad tem, bi bilo to tako, ker gleda z nejasnim pogledom, ki ga zamegljuje skrivna strahopetnost, pomanjkanje stanovitnosti.