Seznam točk

Na pragu velikega tedna, ko je tako blizu trenutek, v katerem se je na Kalvariji dopolnilo odrešenje vsega človeštva, se mi zdi še posebno primeren čas, da ti in jaz premišljujeva o tem, po kakšnih poteh nas je rešil Jezus, naš Gospod; da kontemplativno opazujeva to njegovo resnično neizrekljivo ljubezen do ubogih bitij, narejenih iz prstí zemlje.

Memento, homo, quia pulvis es, et in pulverem reverteris, nas je na začetku posta opozarjala naša mati Cerkev, da ne bi nikdar pozabili, kako neznatni smo, in da bo nekega dne naše telo, sedaj tako polno življenja, razpadlo kakor lahen oblak prahu, ki ga pri hoji dvigujejo naše noge; razblinilo se bo kakor rahel zrak.

Toda rad bi, potem ko sem vas tako trdo opomnil na našo osebno neznatnost, pred vašimi očmi razprostrl še drugo čudovito resničnost: božjo veličino, ki nas podpira in nas pobožanstvi. Poslušajte besede apostola: Poznate namreč milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, kako je zaradi vas postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli. Mirno poglejte Učiteljev zgled in takoj boste razumeli, da imamo na razpolago obširno temo za premišljevanje skozi celo življenje, da lahko naredimo iskrene sklepe za več velikodušnosti. Kajti vsak od nas — ta cilj, ki ga moramo doseči, imejte pred očmi — se mora poistovetiti z Jezusom Kristusom, ki je — to ste že slišali — postal ubog zate in zame, ki je trpel ter nam tako dal zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah.

Rastimo v upanju, kajti tako se bomo utrjevali v veri, ki je temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Rastimo v tej kreposti, ki pomeni prositi Gospoda, naj v nas poveča njegovo ljubezen. Kajti zares zaupamo samo v tisto, kar ljubimo z vso močjo; in ljubiti Gospoda je vredno truda. Tako vi kakor jaz smo izkusili, da se zaljubljen človek izroča z gotovostjo, v čudovitem sozvočju src, ki bijejo v eni sami volji. In kaj je božja ljubezen? Ali ne veste, da je Kristus umrl za vsakogar od nas? Da, za to naše ubogo, majhno srce se je izvršila Jezusova žrtev.

Gospod nam pogosto govori o nagradi, ki nam jo je pridobil s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem. Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. Nebesa so cilj naše zemeljske poti. Jezus Kristus je šel tja pred nami in tam v družbi Device Marije in svetega Jožefa — ki ga zelo častim — ter angelov in svetnikov pričakuje naš prihod.

Nikoli ni manjkalo krivovercev — tudi v času apostolov — ki so poskušali kristjanom iztrgati upanje. Če pa se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako nekateri med vami govorijo, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera. Božanskost naše poti — Jezus, ki je pot, resnica in življenje — je zagotovo poroštvo, da se bo končala v večni sreči, če se ne bomo ločili od Njega.

Toliko prizorov je, v katerih Jezus Kristus govori s svojim Očetom, da se je nemogoče zadržati pri vseh. Vendar mislim, da ne moremo opustiti premišljevanja o tistih tako silnih urah pred njegovim trpljenjem in smrtjo, ko se je pripravljal, da bi dovršil daritev, ki nam je povrnila božjo ljubezen. V tesnem krogu prijateljev v dvorani zadnje večerje se njegovo srce razlije: proseče se obrne k Očetu, napove prihod Svetega Duha in spodbudi svoje najbližje k nenehni gorečnosti ljubezni in vere.

Ta Odrešenikova goreča zbranost se nadaljuje na vrtu Getsemani, ko začuti, da je trpljenje že zelo blizu, da se približujejo ponižanja in bolečine, ta težki križ, na katerega obešajo zločince, ki ga je On goreče želel. Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene. Takoj nato doda: Toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi. Kasneje, pribit na križu, sam, z rokami, razprostrtimi v držo večnega duhovnika, še naprej ohranja dialog s svojim Očetom: V tvoje roke izročam svojega duha.