Seznam točk

Ne govorim o namišljenih idealih. Opiram se na zelo konkretno resničnost, ki ima poglaviten pomen, ki je zmožna spremeniti še tako pogansko in božjim zahtevam sovražno okolje, kakor se je zgodilo v tistih prvih časih dobe našega odrešenja. Okušajte te besede nekega anonimnega pisca iz tistega obdobja, ki povzema veličino naše poklicanosti: kristjani “so za svet to, kar je duša za telo. Živijo v svetu, vendar niso posvetni, kakor je duša v telesu, toda ni telesna. Živijo v vseh naseljih, kakor se duša nahaja v vseh delih telesa. Delujejo po svojem notranjem življenju, ne da bi privlačili pozornost, kakor duša deluje po svojem bistvu … Živijo kakor romarji med nestalnimi stvarmi, v upanju na nespremenljivost nebes, kakor nesmrtna duša sedaj živi v umrljivem šotoru. Dan za dnem se povečuje njihovo število, kljub preganjanjem, tako kakor duša postaja lepša ob tem, ko se mrtviči … In kristjanom ni dovoljeno opustiti njihovega poslanstva v svetu, tako kakor duši ni dovoljeno, da se samovoljno loči od telesa.”

Zato bi zgrešili pot, če se ne bi zanimali za časna prizadevanja: tudi tam vas pričakuje Gospod. Bodite prepričani, da se moramo ljudje približati Bogu preko dogodkov vsakdanjega življenja, ki jih odreja ali dovoljuje božja previdnost v svoji neskončni modrosti. Ne bomo dosegli tega cilja, če ne težimo k temu, da bi dobro dokončali svoje delo; če ne vztrajamo v zagonu s človeškim in nadnaravnim navdušenjem začetega dela; če ne opravimo svojega dela tako, kot ga opravlja najboljši. In če je mogoče — mislim, da če to zares hočeš, tako tudi bo — ga opravimo boljše kakor najboljši, ker bomo uporabili vsa poštena zemeljska in vsa potrebna duhovna sredstva, da bi našemu Gospodu izročili prvorazredno delo, dovršeno kot zlata vezenina, popolno.

Ne sovražiti sovražnika, ne vračati slabega s slabim, odreči se maščevanju, odpuščati brez zamere, vse to je takrat — tudi sedaj je tako, nikar se ne slepimo — veljalo kot nenavadno vedenje, preveč junaško, zunaj normalnega. Tako daleč sega ozkosrčnost človeških bitij. Jezus Kristus, ki je prišel rešit vse ljudi in želi kristjane pridružiti svojemu delu odrešenja, je hotel svoje učence — tebe in mene — naučiti velike ljubezni: iskrene, najplemenitejše in dragocene; drug drugega moramo ljubiti, kakor Kristus ljubi vsakogar od nas. Samo tako, da znotraj svoje osebne okornosti posnemamo božje ravnanje, nam bo uspelo svoje srce odpreti vsem ljudem, ljubiti na bolj vzvišen, popolnoma nov način.

Kako dobro so prvi kristjani živeli to gorečo ljubezen, ki je močno presegala vrhove zgolj človeške solidarnosti ali dobrotljivega značaja! Ljubili so drug drugega, prisrčno in močno, iz Kristusovega Srca. Tertulijan, pisec iz 2. stoletja, nam je posredoval komentar poganov, ganjenih ob vedenju takratnih vernikov, ki je bilo tako polno nadnaravne in človeške privlačnosti: “Poglejte, kako radi se imajo!” so ponavljali.

Če opažaš, da si pri tolikih malenkostih v teku dneva ne zaslužiš te pohvale; da se tvoje srce na božje zahteve ne odziva tako, kakor bi se moralo, pomisli tudi, da je prišel čas, da se popraviš. Odzovi se vabilu svetega Pavla: Delajmo dobro vsem, še posebno pa domačim po veri, torej Kristusovemu mističnemu Telesu.

Apostolska dela pripovedujejo o nekem prizoru, ki me navdušuje, saj povzema jasen, vedno sodoben zgled: Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Ta zapis se vztrajno ponavlja v poročilih o življenju prvih Kristusovih posnemovalcev: Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi. Ko je bil Peter vržen v ječo, ker je drzno oznanjal resnico, so se odločili moliti. Cerkev (…) je zanj vztrajno molila k Bogu.

Molitev je bila tako takrat kakor danes edino orožje, najmogočnejše sredstvo za zmago v bojih notranjega življenja: Ali kdo med vami trpi? Naj moli. In sveti Pavel povzame: Neprenehoma molíte, nikoli se ne naveličajte prositi.

Sedaj je primerno, da si v spomin prikličemo premislek o dogodku, ki kaže na čudovito apostolsko silovitost prvih kristjanov. Ni še minilo četrt stoletja, odkar se je Jezus dvignil v nebo, in že se njegov sloves širi po mnogih mestih in naseljih. V Efez pride mož z imenom Apolo, izobražen in dober izvedenec v Pismih. Tudi z Gospodovo potjo je bil seznanjen. Poln navdušenja je govoril in natančno pripovedoval o Jezusu; vendar je poznal samo Janezov krst.

V um tega človeka je prodrla Kristusova luč: slišal je govoriti o Njem in ga oznanja drugim. Vendar je bilo pred njim še nekaj poti, da bi se bolje poučil, dosegel vero v celoti in zares ljubil Gospoda. Njegov pogovor slišita zakonca Ákvila in Prískila, oba kristjana, in ne ostaneta brezbrižna in križem rok. Ne pride jima na misel: tale ve že dovolj, nihče naju ni poklical, da ga podučiva. Ker sta bila duši s pristno apostolsko skrbjo, sta se približala Apolu, ga povabila k sebi in mu še podrobneje razložila božjo pot.

Občudujte tudi ravnanje svetega Pavla. Ko je v ječi zaradi širjenja Kristusovega nauka, ne zamudi nobene priložnosti za oznanjevanje evangelija. Pred Festom in Agripom brez pomišljanja izjavi: Vse do danes mi je Bog pomagal, zato stojim zdaj tukaj, da pričujem malim in velikim. Nič drugega ne govorim kot to, kar se je po besedi prerokov in Mojzesa moralo zgoditi: da mora Mesija trpeti in da bo kot prvi, ki je vstal od mrtvih, naznanil luč judovskemu ljudstvu in poganom.

Apostol ne molči, ne skriva svoje vere niti svojega apostolskega oznanjevanja, ki je bilo povod za sovraštvo njegovih preganjalcev: še naprej razglaša odrešenje vsem ljudem. In s čudovito drznostjo se postavi pred Agripa: Ali verjameš prerokom (…)? Vem, da verjameš. Ko Agripa pripomni: Še malo, pa me boš prepričal, da postanem kristjan, Pavel odvrne: Še malo ali še veliko — daj Bog, da bi ne samo ti, ampak da bi vsi, ki me danes poslušajo, postali takšni, kot sem jaz, le da brez teh verig.