Seznam točk

V knjigi »Božji prijatelji « je 5 točka na temo Lenoba.

Spomnite se na priliko o talentih. Tisti služabnik, ki je prejel samo enega, bi kakor njegovi soslužabniki lahko poskrbel za njegovo dobro naložbo in uporabil sposobnosti, ki jih je imel. In kaj se je odločil? Strah ga je bilo, da bi ga izgubil. Dobro. Toda potem? Zakopal ga je! In to ne obrodi sadú.

Ne pozabimo tega primera bolestnega strahú pred pošteno uporabo sposobnosti za delo, razuma, volje, celega človeka. Videti je, da ta nesrečnik trdi: Zakopal ga bom, moja svoboda pa bo ostala na varnem! Ne. Njegova svoboda se je naravnala k nečemu zelo konkretnemu: k najrevnejši in najbolj pusti hladnosti. Izbral je, ker mu ni preostalo nič drugega, kakor da se odloči: toda izbral je slabó.

Nič ni napačnejšega kakor postavljati svobodo v nasprotje z izročitvijo, saj izročitev nastopi kot posledica svobode. Poglejte, kadar se mati iz ljubezni žrtvuje za svoje otroke, se je odločila: in glede na mero njene ljubezni se bo tako izražala njena svoboda. Če je ta ljubezen velika, postane svoboda rodovitna, in dobrobit otrok izhaja iz te blagoslovljene svobode, ki zahteva izročitev, iz te blagoslovljene izročitve, ki je prav svoboda.

Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najemat delavce za svoj vinograd. Zgodbo že poznate: tisti človek se je ob različnih priložnostih vrnil na trg, da bi najel delavce: nekateri so bili poklicani že ob zori; drugi, ko se je že nočilo.

Vsi so prejeli en denarij: “plačilo, ki sem ti ga obljubil, torej mojo podobo in sličnost. Na denariju je vtisnjena Kraljeva podoba.” To je božje usmiljenje, ki vsakogar kliče v skladu z njegovimi osebnimi okoliščinami, ker hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. Toda mi smo se rodili kot kristjani, vzgojeni smo bili v veri, zelo jasno smo prejeli Gospodovo izbiro. To je realnost. Torej, ko se boste čutili povabljene, da se odzovete, pa čeprav pozno, ali boste lahko še naprej ostali na trgu in se sončili, kakor mnogi od tistih delavcev, ker so imeli preveč časa?

Ne smemo imeti preveč časa, niti eno samo sekundo: in ne pretiravam. Dela je dovolj; svet je velik in na njem je na milijone ljudi, ki še niso jasno slišali Kristusovega nauka. Obračam se na vsakogar od vas. Če imaš preveč časa, malo pomisli: zelo verjetno je, da živiš pogreznjen v mlačnost ali pa da si, nadnaravno rečeno, hrom. Ne premikaš se, zaustavil si se, nerodoviten si, ne razvijaš vsega dobrega, ki bi ga moral posredovati ljudem okoli sebe, v tvojem okolju, pri tvojem delu, v tvoji družini.

Premišljujmo sedaj o priliki o tistem človeku, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Vsakemu od njih je zaupal različen delež, da bi z njim upravljal v gospodarjevi odsotnosti. Zdi se mi zelo primerno, da smo pozorni na obnašanje tistega, ki je prejel en talent: obnaša se na način, ki se v moji deželi imenuje prekanjenost. Razmisli, premleva s tisto pametjo, ki premore le malo veličine, in se odloči: šel je, izkopal zemljo in skril denar svojega gospodarja.

Kaj bo potem počel ta človek, če je zavrgel orodje za delo? Odločil se je neodgovorno izbrati udobje, da bo vrnil samo tisto, kar so mu izročili. Ukvarjal se bo z zapravljanjem minut, ur, dni, mesecev, let, življenja! Drugi se zavzamejo, trgujejo, plemenito skrbijo za to, da bi povrnili več, kakor so prejeli: zakonite sadove. Priporočilo je bilo namreč zelo konkretno: negotiamini dum venio; prevzemite to delo, da boste pridobili zaslužek, dokler se gospodar ne vrne. Ta pa ne; ta je napravil svoje življenje nekoristno.

Kakšna škoda živeti tako, da se ukvarjaš samo z ubijanjem časa, ki je božji zaklad! Nikakršni izgovori, ki bi upravičili takšno ravnanje, ne pridejo v poštev. “Nihče naj ne reče: imam samo en talent, ničesar ne morem doseči. Tudi z enim samim talentom lahko postaneš zaslužen.” Kako žalostno bi bilo ne izkoristiti, ne pridobiti prave koristi iz vseh sposobnosti, pa naj jih je malo ali veliko, ki jih Bog daje človeku, da bi se posvečal služenju dušam in družbi!

Ko kristjan ubija svoj čas na zemlji, se postavlja v nevarnost, da ubije svoja nebesa: ko se zaradi sebičnosti odtegne, se skrije, je brezbrižen. Tisti, ki ljubi Boga, ne izroči v služenje Kristusu le tega, kar ima in kar je: izroči samega sebe. Ne vidi — s pozemskim pogledom — svojega jaza v zdravju, v zvenečem imenu, v karieri.

Moje, moje, moje …, mislijo, govorijo in delajo mnogi. Kako zoprna reč! Sveti Hieronim pravi: “Kar je zapisano: da bi iskali opravičila za grehe (Ps 141,4), se zares uresničuje pri teh ljudeh, ki grehu napuha dodajajo še greha lenobe in malomarnosti.”

Napuh je tisti, ki nenehno ponavlja moje, moje, moje … Slaba lastnost, ki človeka spremeni v jalovo bitje, ki onesposobi hrepenenje, da bi delal za Boga, ki ga vodi k temu, da v prazno zapravlja svoj čas. Ne izgúbi svoje učinkovitosti, raje onesposobi svojo sebičnost. Tvoje življenje zate? Tvoje življenje je za Boga, za dobro vseh ljudi, za ljubezen do Gospoda. Izkoplji tisti talent! Naredi ga donosnega in okusil boš veselje dejstva, da v tem nadnaravnem podjetju ni pomembno, če rezultat na zemlji ni ravno čudež, ki bi ga ljudje lahko občudovali. Kar je zares bistveno, je izročiti vse, kar smo in kar imamo, poskušati razviti talent in se nenehno truditi, da bi obrodili dober sad.

Bog nam morda daje še eno leto, da bi mu služili. Ne razmišljaj o petih letih niti o dveh. Osredotoči se samo na to leto: na to eno, v katerem smo začeli: izročimo ga, ne pa zakôpljimo! Takšna bi morala biti naša naravnanost.

Navedki iz Svetega pisma