Seznam točk

Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najemat delavce za svoj vinograd. Zgodbo že poznate: tisti človek se je ob različnih priložnostih vrnil na trg, da bi najel delavce: nekateri so bili poklicani že ob zori; drugi, ko se je že nočilo.

Vsi so prejeli en denarij: “plačilo, ki sem ti ga obljubil, torej mojo podobo in sličnost. Na denariju je vtisnjena Kraljeva podoba.” To je božje usmiljenje, ki vsakogar kliče v skladu z njegovimi osebnimi okoliščinami, ker hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. Toda mi smo se rodili kot kristjani, vzgojeni smo bili v veri, zelo jasno smo prejeli Gospodovo izbiro. To je realnost. Torej, ko se boste čutili povabljene, da se odzovete, pa čeprav pozno, ali boste lahko še naprej ostali na trgu in se sončili, kakor mnogi od tistih delavcev, ker so imeli preveč časa?

Ne smemo imeti preveč časa, niti eno samo sekundo: in ne pretiravam. Dela je dovolj; svet je velik in na njem je na milijone ljudi, ki še niso jasno slišali Kristusovega nauka. Obračam se na vsakogar od vas. Če imaš preveč časa, malo pomisli: zelo verjetno je, da živiš pogreznjen v mlačnost ali pa da si, nadnaravno rečeno, hrom. Ne premikaš se, zaustavil si se, nerodoviten si, ne razvijaš vsega dobrega, ki bi ga moral posredovati ljudem okoli sebe, v tvojem okolju, pri tvojem delu, v tvoji družini.

Približal se je smokvi: približuje se tebi in približuje se meni. Jezus, ki ga navdajata lakota in žeja po dušah. S križa je zaklical: Sitio!Žejen sem. Žejen je nas, naše ljubezni, naših duš in vseh duš, ki jih moramo voditi k Njemu po poti križa, ki je pot nesmrtnosti in nebeške slave.

Prišel je do smokvinega drevesa, toda na njem ni našel drugega kot listje. To je obžalovanja vredno. Se tako dogaja tudi v našem življenju? Se nam dogaja, da nam žalostno primanjkuje vere, utripanja ponižnosti, da v nas ni najti ne žrtev ne del? Da nas je sama krščanska zunanjost, vendar v nas ni sadov? To je strašno. Kajti Jezus je ukazal: Naj ne bo nikoli več sadu na tebi! In smokva se je pri priči posušila. Razžalosti nas ta odlomek iz Svetega pisma, hkrati pa nas spodbuja, naj se vnamemo v veri, naj živimo skladno s to vero, da bo Kristus od nas vedno prejemal sadove.

Ne varajmo se: naš Gospod nikoli ni odvisen od tega, kar gradimo ljudje; najbolj visokoleteči podvigi so zanj otroška igra. On hoče duše, hoče ljubezen; hoče, da bi vsi prišli uživat njegovo kraljestvo, za vso večnost. Na zemlji moramo veliko delati; in delati moramo dobro, kajti to običajno delo je tisto, kar moramo posvečevati. Vendar pa nikoli ne pozabimo opravljati svojega dela za Boga. Če bi ga opravljali zgolj zase, iz napuha, bi obrodili samo bujno listje: ne Bog ne ljudje ne bi mogli na tako košatem drevesu najti niti malo sladkosti.