Seznam točk

Na hitro smo našteli nekaj človeških kreposti. Vem, da bodo ob vaši molitvi h Gospodu vzcvetele še mnoge druge. Sedaj bi se rad za nekaj trenutkov zadržal pri neki čudoviti lastnosti: velikodušnosti.

Velikodušnost: velik duh, velika duša, v kateri je prostora za mnoge. To je moč, zaradi katere lahko stopimo iz sebe in se pripravimo na uresničevanje velikih del v dobrobit vseh. V velikodušnem človeku ne gnezdi ozkosrčnost, ne vriva se skopuštvo niti sebično preračunavanje niti koristoljubni spori. Velikodušen človek brez pridržkov posveča svoje moči temu, za kar se je vredno truditi; zato je sposoben izročiti samega sebe. Ne zadovolji se s tem, da daje; dá samega sebe. In takrat lahko razume največji izraz velikodušnosti: dati se Bogu.

Rad bi vas spomnil, da če ste iskreni, če se pokažete takšni, kakršni ste, če se pobožanstvite na temelju ponižnosti, ne napuha, bomo — vi in jaz — varni v kateremkoli okolju: vedno bomo lahko govorili o zmagah in imenovali se bomo zmagovalci. Z notranjimi zmagami božje ljubezni, ki prinašajo vedrost, duševno srečo, razumevanje.

Ponižnost nas bo spodbudila, da bomo uresničevali velika dela; toda le pod pogojem, da ne izgubimo izpred oči zavedanja o naši neznatnosti, ter da bo vsak dan rasla zavest o naši ubožni revščini. “Brez omahovanja sprejmi, da si služabnik, ki je obvezan veliko služiti. Ne šopiri se, ker se imenuješ božji otrok; prepoznajmo milost, a ne pozabimo naše narave. Ne prevzemaj se, če si dobro služil, saj si le izpolnil, kar si moral narediti. Sonce opravlja svojo nalogo, luna uboga; angeli vršijo svojo dolžnost. Orodje, ki ga je Gospod izbral za pogane, pravi: Nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal božjo Cerkev (1 Kor 15,9) … Tudi mi ne poskušajmo hvaliti samih sebe” zaradi naših vedno preziranja vrednih zaslug.

Jezus je obstal in rekel: Pokličite ga! Najboljši med tistimi, ki so ga obdajali, so se obrnili k slepemu in mu rekli: Bodi pogumen, vstani, kliče te! To je krščanska poklicanost! Toda božji klic ni samo eden. Premišljujte tudi o tem, da nas Gospod išče v vsakem trenutku: vstani — nam naroča — pridi ven iz svoje lenobe, svoje lagodnosti, svojih malih sebičnosti, svojih nepomembnih težavic. Dvigni se z zemlje, kjer si nizek, sploščen, brezobličen. Pridobi si višino, težo in prostornino ter nadnaravni pogled.

Tisti človek je odvrgel svoj plašč, skočil pokonci in prišel k Jezusu. Odvrgel je svoj plašč! Ne vem, ali si bil kdaj v vojni; že pred mnogimi leti sem nekoč imel priložnost stopiti na bojno polje nekaj ur zatem, ko se je končala bitka. Na tleh so ležale odvržene odeje, čutare in vojaški nahrbtniki, polni družinskih spominov: pisem, fotografij ljubljenih oseb … Ti predmeti niso bili last poražencev, pripadali so zmagovalcem! Vse tisto jim je bilo odveč, oviralo bi jih pri tem, da bi tekli hitreje in napadli sovražnika za robovi okopov. Kakor Bartimáj, da je lahko tekel za Kristusom.

Ne pozabi: da bi prišli do Kristusa, je potrebna žrtev; odvreči je treba vse, kar ovira: odejo, nahrbtnik, čutaro. Tudi ti moraš enako ravnati v tem boju za božjo slavo, v tem boju ljubezni in miru, s katerim se trudimo širiti Kristusovo kraljestvo. Da bi služili Cerkvi, papežu in dušam, se moraš biti pripravljen odreči vsemu, kar je odvečno; ostati brez te odeje, ki te greje v mrzlih nočeh; brez teh ljubljenih spominov na družino; brez osvežitve, ki jo daje voda. Lekcija vere, lekcija ljubezni. Tako je namreč treba ljubiti Kristusa.

Že smo vstopili na poti molitve. Kako naprej? Ali niste videli, kako mnogi ljudje — moški in ženske — izgledajo, kot da se pogovarjajo sami s sabo ter se všečno poslušajo? To je skoraj nenehno besedičenje, samogovor, ki neutrudno ponavlja probleme, ki jih skrbijo, brez da bi karkoli ukrenili za njihovo razrešitev, pri tem pa jih morda žene le bolno hrepenenje po sočustvovanju ali občudovanju. Lahko bi rekli, da ne pričakujejo več od tega.

Kadar želimo zares odkriti svoje srce, bomo, če smo iskreni in preprosti, iskali nasvet pri ljudeh, ki nas imajo radi, ki nas razumejo: pogovor z očetom, z materjo, z ženo, z možem, z bratom, s prijateljem. To je že dialog, četudi pogosto bolj kot poslušati želimo povedati, kar se nam dogaja, se razkriti. Začnimo se tako obnašati do Boga, prepričani, da nas On posluša in nam odgovarja; tako bomo pozorni nanj in bomo odkrili svojo vest v ponižnem pogovoru, da bi mu zaupno povedali o vsem, kar utripa v naši glavi in v našem srcu: veselje, žalost, upi, neprijetnosti, uspehi, porazi, vse do najmanjših podrobnosti našega dne. Kajti prepričali se bomo, da vse v zvezi z nami zanima našega nebeškega Očeta.