Seznam točk

Glejte, Gospod hrepeni po tem, da bi nas vodil s čudovitimi koraki, božjimi in človeškimi, ki se prenašajo v radostno odpoved, v kateri je veselje skupaj s trpljenjem, pozabljanje samega sebe. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi. Nasvet, ki smo ga slišali vsi. Odločiti se moramo, da mu bomo res sledili: da bo Gospod lahko uporabil nas, ko bomo postavljeni na vsa križpotja sveta — sami pa postavljeni v Boga — postali sol, kvas, luč. Ti boš v Bogu, da bi svetil, da bi dajal okus, rast in novo življenje.

Toda ne pozabi, da mi ne ustvarjamo te luči: samo odsevamo jo. Nismo mi tisti, ki rešujemo duše in jih vlečemo, da delajo dobro: smo zgolj orodje, bolj ali manj vredno, za odrešenjske načrte Boga. Če bi kdaj pomislili, da je dobro, ki ga storimo, naše delo, bi se vrnil napuh s še večjo izkrivljenostjo; sol bi izgubila svoj okus, kvas bi se pokvaril, luč bi se spremenila v temo.

Glej, poslal bom veliko ribičev, govori Gospod, da jih polovijo. Tako nam predstavi véliko nalogo: ribolov. Včasih govorijo ali pišejo o svetu in ga primerjajo z morjem. V tej primerjavi je resnica. V človeškem življenju, tako kot na morju, so obdobja brezvetrja in viharjev, obdobja umirjenosti in močnega vetrovja. Pogosto ljudje plavajo v grenkih vodah, sredi visokih valov; hodijo med neurji v žalostni dirki, celo kadar se zdi, da so veseli, tudi kadar delajo veliko hrupa: to so izbruhi smeha, s katerim hočejo prikriti svojo potrtost, svojo nevoljo, svoje življenje brez ljubezni in brez razumevanja. Drug drugega požirajo, tako ljudje kot ribe.

Naloga božjih otrok je doseči, da vsi ljudje — svobodno — vstopijo v božjo mrežo, da bi se imeli radi. Če smo kristjani, moramo postati tisti ribiči, o katerih govori prerok Jeremija z metaforo, ki jo je pogosto uporabljal tudi Jezus Kristus: Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi, reče Petru in Andreju.

Spremljali bomo Kristusa pri božjem ribolovu. Jezus je ob Genezareškem jezeru in množica se gnete okoli njega v želji, da bi poslušala božjo besedo. Tako kot danes! Ali ne vidite? Želeli bi slišati božje sporočilo, čeprav to na zunaj prikrivajo. Nekateri so morda pozabili Kristusov nauk; drugi ga brez lastne krivde nikdar niso slišali in gledajo na religijo kot na nekaj tujega. Toda prepričajte se o nekem vedno aktualnem dejstvu: vselej pride trenutek, ko duša ne zmore več, ne zadoščajo ji običajne razlage, ne potešijo je neresnice lažnih prerokov. In čeprav tega takrat ne priznajo, so ti ljudje lačni tega, da bi svoj nemir potešili z Gospodovim naukom.

Pustimo, da nam govori sveti Luka: Zagledal je dva čolna, ki sta bila ob jezeru; ribiči so stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko je končal svojo katehezo je ukazal Simonu: Odrini na globoko in vrzite svoje mreže za lov. Kristus je Gospodar čolna; on je tisti, ki pripravlja ribolov. Zaradi tega je prišel na svet, da bi poskrbel, da njegovi bratje najdejo pot slave in ljubezni do Očeta. Krščanskega apostolata nismo izumili mi. Ljudje ga kvečjemu oviramo: z našo okornostjo, s pomanjkanjem vere.

Simon mu je odgovoril in rekel: Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli. Odgovor se zdi razumljiv. Običajno so ribarili ob teh urah in ravno tistikrat je bila noč brezplodna. Kako naj bi lovili podnevi? Toda Peter ima vero: A na tvojo besedo bom vrgel mreže. Odloči se storiti, kot mu je predlagal Jezus; obveže se, da bo delal zaupajoč v Gospodovo besedo. Kaj se zgodi potem? In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se jim mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se potapljala.

Ko je Jezus odplul na morje s svojimi učenci, ni gledal samo na ta ulov. Ko Peter pred njim pade na kolena in ponižno izpove: Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek, mu naš Gospod odgovori: Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi. In tudi pri tem novem ribolovu ne bo manjkala božja učinkovitost: apostoli so orodja velikih čudes kljub svojim osebnim šibkostim.

Če se dnevno borimo za doseganje svetosti, vsakdo v svojem stanu znotraj sveta in v opravljanju svojega poklica, v našem običajnem življenju, si upam trditi, da bo Gospod tudi nas naredil za orodja, ki so zmožna delati čudeže, tudi najbolj izredne, če bi bilo potrebno. Slepim bomo dajali, da spregledajo. Kdo ne bi mogel našteti tisoč primerov, kako skoraj od rojstva slepi znova pridobi vid, prejme ves sijaj Kristusove luči? Nekdo drug je bil gluh in oni nem; nista bila zmožna slišati ali izreči niti besede kot božja otroka … In njuni čuti so bili očiščeni; že slišita in se izražata kot človeka, ne pa kot zveri. In nomine Iesu! V Jezusovem imenu njegovi apostoli dajo zmožnost gibanja hromemu, ki ni bil sposoben nobenega koristnega dejanja; in tisti lenuh, ki je poznal svoje obveznosti, a jih ni izpolnjeval … V Gospodovem imenu, surge et ambula!— vstani in hodi.

Drugi, ki je umrl in je že razpadal ter smrdel po truplu, je zaslišal božji glas, kakor v čudežu o sinu vdove iz Naina: Mladenič, rečem ti, vstani! Takšne čudeže kot Kristus, delali bomo čudeže kakor prvi apostoli. Morda so se prav v tebi, v meni, uresničili ti čudeži: morda smo bili slepi, ali gluhi, ali hromi, ali smo zaudarjali po mrtvem, in Gospodova beseda nas je dvignila iz naše pobitosti. Če ljubimo Kristusa, če mu iskreno sledimo, če ne iščemo samih sebe, ampak samo Njega, bomo v njegovem imenu mogli drugim zastonj posredovati to, kar nam je bilo zastonj dano.

Učenci, piše sv. Janez, niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je tedaj rekel: Otroci, imate kaj prigrizniti? Ta Kristusov prizor domačnosti mi vzbuja veselje. Da to reče Jezus Kristus, Bog! On, ki že ima poveličano telo! Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli. Vrgli so jo torej, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Zdaj razumejo. Učencem pride na misel to, kar so tolikokrat slišali iz Učiteljevih ust: ribiči ljudi, apostoli. In razumejo, da je vse mogoče, ker je On tisti, ki vodi ribolov.

Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je tedaj rekel Petru: Gospod je. Ljubezen, ljubezen vidi od daleč. Ljubezen je prva, ki zazna te male pozornosti. Ta mladostni apostol z močno ljubeznijo, ki jo čuti do Jezusa, saj ga je imel rad z vso čistostjo in nežnostjo srca, ki nikoli ni bilo pokvarjeno, vzklikne: Gospod je!

Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo (…) in se vrgel v morje. Peter je ena sama vera. Vrže se v morje, navdan s čudovito drznostjo. Z Janezovo ljubeznijo in s Petrovo vero — kako daleč bomo prišli?

Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od kopnega, le kakih dvesto komolcev. Brž položijo ulov h Gospodovim nogam, saj je njegov. Da bi se naučili, da so duše od Boga, da si nihče na zemlji ne more pripisovati te lastnine, da apostolat Cerkve — oznanjanje in odrešenjska stvarnost — ne temelji na ugledu nekaterih ljudi, marveč na božji milosti.

Jezus Petra trikrat izpraša, kot da bi mu hotel dati ponovno možnost, da zadosti za trikratno zatajitev. Peter se je že naučil, spametoval se je spričo lastne bede: globoko je prepričan, da je nepremišljeno postavljanje odveč, in zaveda se svoje šibkosti. Zato položi vse v Kristusove roke: Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad. In kaj odgovori Jezus? Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce. Ne tvojih, ne vaših: moje ovce! Kajti On je ustvaril človeka, On ga je odrešil, On je odkupil vsako dušo, vsako posebej, za ceno — ponavljam — svoje krvi.

Ko so donatisti v 5. stoletju organizirali svoje napade proti katolikom, so trdili, da ni mogoče, da bi hiponski škof Avguštin izpovedoval resnico, ker je bil v preteklosti velik grešnik. In sveti Avguštin je svojim bratom v veri nakazal, kako je treba odgovoriti: “Avguštin je škof v katoliški Cerkvi; on nosi svoje breme, za katero bo moral dajati odgovor Bogu. Spoznal sem ga med dobrimi ljudmi. Če je slab, on to ve; če je dober, pa tudi nisem vanj polagal svojega upanja. Kajti prvo, kar sem se naučil v katoliški Cerkvi, je to, da ne polagam svojega upanja v človeka.”

Ne opravljamo našega apostolata. Če bi bilo tako, le kaj bi lahko rekli? Mi opravljamo — ker Bog to hoče, ker nam je tako ukazal: pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij— Kristusov apostolat. Zmote so naše; sadovi pa Gospodovi.