Seznam točk

Čas je, da se zatečeš k tvoji blaženi nebeški Materi, da te sprejme v svoje naročje in ti od svojega Sina izprosi usmiljen pogled. In takoj poskusi narediti konkreten sklep: odtrgaj se že enkrat — pa čeprav boli — od te podrobnosti, ki te ovira in ki jo Bog in ti dobro poznata. Napuh, čutnost, pomanjkanje nadnaravnega čuta se bodo združili in ti prišepetavali: Tole? Saj to je vendar trapasta, nepomembna okoliščina! Ne da bi se še naprej ukvarjal s to skušnjavo, ti odgovôri: Izročil se bom tudi v tej božji zahtevi! Za to imaš veliko razlogov: ljubezen se na poseben način izraža v malenkostih. Običajno so žrtve, za katere nas prosi Gospod, tiste najtežje, čisto majhne, toda tako stalne in dragocene kakor bitje srca.

Koliko mater poznaš, ki so postale junakinje kakšnega herojskega, izrednega dejanju? Malo, zelo malo. Toda ti in jaz poznava mnoge junaške, zares junaške matere, ki se ne pojavljajo pri ničemer, kar bi zbujalo pozornost, ki nikoli ne bodo postale senzacionalna novica, kakor temu pravijo. Vendar se v vsakem trenutku življenja nenehno odpovedujejo same sebi, se z veseljem odrekajo temu, kar je všeč njim, svojemu času, svojim možnostim uveljavitve ali doseganja uspehov, vse zato, da bi dneve svojih otrok obložile s srečo.

Lahko bi nadaljeval in ti naštel célo množico malenkosti — navedel sem ti samo tiste, ki so mi sedaj prišle na misel in jih boš lahko izkoristil v teku dneva, da se boš lahko vedno bolj približeval Bogu, vedno bolj tvojemu bližnjemu. Če sem ti omenil te zglede — vztrajam — tega nisem storil zato, ker bi preziral veliko pokoro. Nasprotno; le-ta se izkaže kot sveta in dobra in celo potrebna, kadar Gospod kliče na to pot in ko ti jo odobri tisti, ki vodi tvojo dušo. Toda opozarjam te, da so velike pokore združljive tudi z velikimi padci, ki jih povzroči napuh. Nasprotno pa ob tej nenehni želji, da bi ugajali Bogu v majhnih osebnih bitkah — na primer nasmehniti se, kadar nam ni prav nič do tega … razen tega vam zagotavljam, da je nasmeh včasih težji kakor ena ura spokorniškega pasu — težko najdemo povod za ponos, te smešno neumne naivnosti, ko se imamo za pomembne junake; sebe bomo videli kot otroka, ki mu s težavo uspe izročiti njegovemu očetu ničvredne drobnarije, ki pa jih oče sprejme z neizmernim veseljem.

Potemtakem se mora kristjan vedno mrtvičiti? Da, toda iz ljubezni. Kajti ta zaklad naše poklicanosti imamo v glinastih posodah, da bi bilo to preobilje moči iz Boga in ne iz nas. V vsem nas stiskajo, vendar nismo utesnjeni; na neprehodni poti smo, vendar ne brez izhoda; preganjajo nas, vendar nismo zapuščeni; ob tla nas mečejo, vendar nismo uničeni; vedno nosimo v telesu Jezusovo umiranje, da bi se tudi Jezusovo življenje razkrilo v našem telesu.