Seznam točk

Te trenutke pogovora pred Gospodom bom nadaljeval z nekim zapiskom, ki sem ga uporabil že pred leti, in ki ohranja vso svojo aktualnost. Takrat sem povzel nekaj misli Terezije Avilske: “Vse je nič, in še manj kot nič, kar se konča in ni všeč Bogu.” Ali razumete, zakaj duša nič več ne okuša miru in vedrine, ko se oddalji od svojega cilja, ko pozabi, da jo je Bog ustvaril za svetost? Potrudite se, da ne bi nikoli izgubili tega nadnaravnega gledanja, niti v času razvedrila ali počitka, ki je v življenju vsakogar tako potreben kakor delo.

Kot sad najsvobodnejše pobude, ki jo izvršujete v časnih dejavnostih, lahko dosežete vrhunec vašega poklicnega dela ali uspete priti do najodmevnejših dosežkov; toda če boste zapostavili ta nadnaravni čut, ki mora biti na čelu vseh naših človeških opravil, boste žalostno zgrešili pot.

Toda vrnimo se k naši temi. Prej sem vam rekel, da čeprav dosežete najsijajnejše uspehe na družbenem področju, v javnem delovanju, v poklicnem delu, ne pazite pa na svojo notranjost in se ločite od Gospoda, boste na koncu kratko malo doživeli polom. Pred Bogom — in to je tisto, kar je dejansko pomembno — doseže zmago tisti, ki se bori, da bi ravnal kot pravi kristjan: nekakšne vmesne rešitve ni. Zato poznate toliko ljudi, ki bi se morali počutiti zelo srečne, če njihov položaj presojamo po človeško; kljub temu so v življenju nemirni, zagrenjeni; videti je, da na veliko prodajajo veselje, toda ko malo pogrebeš po njihovi duši, se razkrije trpek okus, grenkejši od žolča. To se ne bo zgodilo nikomur od nas, če zares poskušamo nenehno izpolnjevati božjo voljo, dajati Bogu slavo, ga častiti in razširjati njegovo kraljestvo na vsa ustvarjena bitja.

V tej tkanini, v tem delovanju krščanske vere so kakor dragulji vpletene ustne molitve. To so božji obrazci: Oče naš …, Zdrava Marija …, Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Tista krona hvalnic Bogu in naši Materi, združenih v rožnem vencu, ter še mnogo, mnogo drugih molitev, polnih pobožnosti, ki so jih naši bratje kristjani molili že od začetka.

Sveti Avguštin ob razlaganju neke vrstice iz Psalma 85 — O Gospod, izkaži mi milost, saj ves dan kličem k tebi — pravi: “Z izrazom ves dan je mišljen ves čas, brez prestanka … En sam človek doseže vse do konca sveta; kajti kličejo isti Kristusovi udje, nekateri že počivajo v Njem, drugi kličejo k njemu sedaj in drugi bodo molili, ko bomo mi umrli, in po njih bodo molitev nadaljevali še drugi.” Vas ne gane možnost, da smo udeleženi v tem češčenju Stvarnika, ki traja skozi stoletja? Kako velik je človek, ko se prepozna kot od Boga ljubljena ustvarjenina in se zateka k Njemu, tota die, v vsakem trenutku svojega zemeljskega romanja!