Seznam točk

Vi in jaz smo del Kristusove družine, kajti pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti. Ta zastonjska izbira, ki smo jo prejeli od Gospoda, nam označuje jasno določen cilj — osebno svetost, kot nam vztrajno ponavlja sveti Pavel: Haec est voluntas Dei: sanctificatio vestra, to je božja volja: vaše posvečevanje. Zatorej ne pozabimo: v Učiteljevi staji smo, da bi osvojili ta vrh.

Ne morem pozabiti nekega dogodka, ko sem šel v Valenciji molit v stolnico — od takrat je preteklo že veliko časa — in ustavil sem se ob grobnici častitega Ridaura. Takrat so mi povedali, da je ta duhovnik, ko je bil že zelo star in so ga spraševali: Koliko let imate? zelo prepričan odgovarjal v valencijskem jeziku: Poquets, zelo malo, toliko, kolikor let služim Bogu. Za mnoge od vas se še vedno na prste ene roke štejejo leta, odkar ste se odločili biti blizu našemu Gospodu, mu služiti sredi sveta, v vašem lastnem okolju in preko vašega dela. Ta podrobnost ni preveč pomembna; zares pomembno pa je, da si v dušo globoko vtisnemo gotovost, da to povabilo k svetosti, ki ga je Jezus Kristus namenil vsem ljudem brez izjeme, od vsakogar zahteva skrb za notranje življenje, da se dnevno uri v krščanskih krepostih; in to ne na kakršenkoli način, niti na nadpovprečen niti na odličen način: potruditi se moramo do junaštva, v najmočnejšem in najstrožjem pomenu besede.

Cilj, ki vam ga predlagam, oziroma bolje rečeno, ki ga Bog kaže vsem, ni nek privid ali nekakšen nedosegljiv ideal: lahko bi vam pripovedoval o tolikih konkretnih primerih navadnih žensk in moških, kakor vi in jaz, ki so našli Jezusa, ki prihaja mimo quasi in occulto po navidez popolnoma običajnih razpotjih, in odločili so se, da mu sledijo, tako da z ljubeznijo objamejo križ vsakega dne. V tem obdobju splošnega razkroja, vdajanja v usodo in malodušja, ali pa razpuščenosti in anarhije, se mi zdi še bolj aktualno tisto preprosto in globoko prepričanje, ki me je že na začetku mojega duhovniškega dela in vselej použivalo v želji, da bi vsemu človeštvu sporočil: te svetovne krize so krize svetnikov.

Ko premišljujemo tiste besede našega Gospoda: zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici, jasno opazimo naš edini cilj: posvečevanje, oziroma to, da moramo biti sveti, zato da bi posvečevali. Hkrati nas kakor neka tiha skušnjava morda obide misel, da nas je zelo malo odločenih odgovoriti na to božje povabilo, poleg tega pa vidimo, da smo le malo vredna orodja. Res je, malo nas je v primerjavi s preostalim človeštvom in osebno nismo vredni nič; toda Učiteljeva trditev odmeva z oblastjo: kristjan je luč, sol, kvas sveta, in peščica kvasa skvasi vse testo. Prav zaradi tega sem vedno učil, da nas zanimajo vse duše — od stotih vseh sto — brez kakršnihkoli razlikovanj, z gotovostjo, da je Jezus Kristus odrešil vse, a le nekatere nas hoče uporabiti kljub naši osebni ničnosti, da bi tudi drugim dali spoznati to odrešenje.

Kristusov učenec ne bo nikoli grdo ravnal z nikomer; zmoto imenuje zmota, toda tistega, ki se moti, mora ljubeznivo popraviti; sicer mu ne bo mogel pomagati, ne bo ga mogel posvečevati. Potrebno je sobivati, potrebno je razumeti, potrebno je odpuščati, potrebno je biti bratski; in kot je svetoval sveti Janez od Križa, v vsakem trenutku “je potrebno položiti ljubezen tja, kjer ni ljubezni, da bi nastala ljubezen”. Tudi v navidez nepomembnih okoliščinah, ki se pojavljajo v poklicnem delu ter v odnosih v družini in v družbi. Zato bova ti in jaz izkoristila celo najbolj navadne priložnosti, ki se pojavljajo okrog naju, da bi jih posvečevala, da bi se posvečevala in da bi posvečevala tiste, s katerimi si deliva ista vsakdanja prizadevanja, tako da bova v najinem življenju čutila sladko in vabljivo težo soodreševanja.

Te trenutke pogovora pred Gospodom bom nadaljeval z nekim zapiskom, ki sem ga uporabil že pred leti, in ki ohranja vso svojo aktualnost. Takrat sem povzel nekaj misli Terezije Avilske: “Vse je nič, in še manj kot nič, kar se konča in ni všeč Bogu.” Ali razumete, zakaj duša nič več ne okuša miru in vedrine, ko se oddalji od svojega cilja, ko pozabi, da jo je Bog ustvaril za svetost? Potrudite se, da ne bi nikoli izgubili tega nadnaravnega gledanja, niti v času razvedrila ali počitka, ki je v življenju vsakogar tako potreben kakor delo.

Kot sad najsvobodnejše pobude, ki jo izvršujete v časnih dejavnostih, lahko dosežete vrhunec vašega poklicnega dela ali uspete priti do najodmevnejših dosežkov; toda če boste zapostavili ta nadnaravni čut, ki mora biti na čelu vseh naših človeških opravil, boste žalostno zgrešili pot.

Toda vrnimo se k naši temi. Prej sem vam rekel, da čeprav dosežete najsijajnejše uspehe na družbenem področju, v javnem delovanju, v poklicnem delu, ne pazite pa na svojo notranjost in se ločite od Gospoda, boste na koncu kratko malo doživeli polom. Pred Bogom — in to je tisto, kar je dejansko pomembno — doseže zmago tisti, ki se bori, da bi ravnal kot pravi kristjan: nekakšne vmesne rešitve ni. Zato poznate toliko ljudi, ki bi se morali počutiti zelo srečne, če njihov položaj presojamo po človeško; kljub temu so v življenju nemirni, zagrenjeni; videti je, da na veliko prodajajo veselje, toda ko malo pogrebeš po njihovi duši, se razkrije trpek okus, grenkejši od žolča. To se ne bo zgodilo nikomur od nas, če zares poskušamo nenehno izpolnjevati božjo voljo, dajati Bogu slavo, ga častiti in razširjati njegovo kraljestvo na vsa ustvarjena bitja.

Kakor naš Gospod tudi jaz zelo rad kramljam o barkah in mrežah, da bi ob teh evangeljskih prizorih naredili trdne in jasno določene sklepe. Sveti Luka nam pripoveduje o ribičih, ki čistijo in krpajo mreže na bregu Genezareškega jezera. Jezus se približa barkam, ki so pristale ob obali, in stopi v eno izmed njih, v Simonovo barko. S kakšno naravnostjo Učitelj stopi na barko vsakega izmed nas! Da bi nam zakompliciral življenje, kakor včasih kdo ponavlja s tarnajočim prizvokom. Gospod se je na naši poti srečal z vami in z mano, da bi nam obzirno in ljubeče zakompliciral življenje.

Potem ko uči iz Petrove barke, se obrne k ribičem: Duc in altum, et laxate retia vestra in capturam! — odrinite na globoko in vrzite mreže za lov! V zaupanju v Kristusovo besedo ga ubogajo in zgodi se čudežni ulov rib. Gospod gleda Petra, ki se prav tako kot Jakob in Janez ni mogel nehati čuditi, in mu pojasni: Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi. In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim. Tvoja barka — tvoji talenti, tvoja hrepenenja, tvoji dosežki — nima nobene vrednosti, razen če pustiš, da Jezus Kristus razpolaga z njo, če dovoliš, da On svobodno vstopi vanjo, če je ne spremeniš v malika. Ti sam s svojo barko, brez Učitelja, bi se — nadnaravno rečeno — napotil naravnost proti brodolomu. Samo če priznaš in iščeš Kristusovo prisotnost in vodstvo, boš varen pred viharji in nesrečami življenja. Vse polôži v božje roke: naj gredo tvoje misli, dobre pustolovščine tvoje domišljije, tvoje plemenite človeške ambicije, tvoja čista ljubezen, preko Jezusovega srca. V nasprotnem primeru bo vse to prej ali slej potonilo v tvojem egoizmu.

Če privoliš v to, da Bog gospoduje nad tvojo ladjo, da je On njen gospodar — kakšna varnost! … Tudi takrat, ko je videti, da je odsoten, da je zaspal, da ne skrbi za nas in se sredi najtemačnejšega mraka dviguje vihar. Sveti Marko pripoveduje, da so se sredi takšnih okoliščin znašli apostoli; videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim tako, da je hodilpo jezeru. (…) Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal.

Otroci moji, na zemlji se dogaja toliko stvari …! Lahko bi vam pripovedoval o bolečinah, o trpljenju, o surovem ravnanju, o mučeništvu — prav nič ne pretiravam — o junaštvu mnogih ljudi. V naših očeh, v našem razumu se včasih pojavi misel, da Jezus spi, da nas ne sliši; toda sveti Luka pripoveduje, kako Gospod ravna s svojimi: Medtem ko so se peljali, je zaspal. In nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: Učenik, učenik, izgubljeni smo! In vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Ponehala sta in nastala je tišina. Rekel jim je: Kje je vaša vera?

Če se izročimo, se On izroči nam. Potrebno je popolnoma zaupati v Učitelja, se prepustiti njegovim rokam brez pridržkov; mu z deli pokazati, da je ladja njegova, da hočemo, da po svojih željah razpolaga z vsem, kar nam pripada.

Naj zaključim in prosim Sveto Marijo za posredovanje s temi sklepi: živimo iz vere; vztrajajmo z upanjem; ostanimo tesno ob Jezusu Kristusu; zares, zares, zares ga ljubímo; prehodímo in okušajmo svojo pustolovščino ljubezni, ker smo namreč zaljubljeni v Boga; pustímo, da Kristus stopi na našo ubogo barko in prevzame vodstvo v naši duši kot njen Gospodar in Gospod; z iskrenostjo mu izkazujmo, da se bomo trudili vedno ostati v njegovi navzočnosti, podnevi in ponoči, saj nas je On poklical k veri: Ecce ego quia vocasti me! In prišli smo v njegovo stajo, ker nas je pritegnilo njegovo klicanje in žvižgi dobrega Pastirja, z gotovostjo, da bomo le v njegovi senci našli resnično časno in večno srečo.

Ko pozorno poslušamo klic svetega Pavla: To je božja volja, vaše posvečenje, smo globoko ganjeni in naše srce je pretreseno. Danes še enkrat naredim ta sklep zase in spominjam tudi vas ter vse človeštvo: to je božja volja, da smo sveti.

Da bi dušam prinašali resnični mir, da bi preoblikovali svet, da bi v svetu in preko zemeljskih stvari iskali Boga, našega Gospoda, je nepogrešljivo potrebna osebna svetost. Ko se pogovarjam z ljudmi iz mnogih dežel in iz najrazličnejših družbenih okolij, me pogosto vprašajo: Kaj porečete nam, poročenim? Kaj nam, ki delamo na polju? Kaj pa vdovam? In kaj mladim?

Načrtno jim odgovarjam, da imam samo eno skledo. Po navadi poudarim, da je naš Gospod Jezus Kristus oznanjal veselo novico vsem ljudem brez kakršnegakoli razlikovanja. Ena sama skleda in ena sama jed: Moja hrana je, da izpolnim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Vsakogar kliče k svetosti, vsakogar prosi za ljubezen: mlade in stare, samske ročene, zdrave in bolne, učene in nevedne, ne glede na to, kje delajo in kje se nahajajo. Obstaja samo en način za rast v domačnosti in zaupanju do Boga: stik v molitvi, pogovor z Njim, izkazovanje naše naklonjenosti od srca k srcu.