Seznam točk

Bil je neki hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval.

Želel bi, da premišljujemo o nauku te prilike z vidika, ki nas sedaj zanima. Izročilo je v tej pripovedi videlo prispodobo usode od Boga izvoljenega ljudstva in v prvi vrsti nam pokaže, kako ljudje na tolikšno Gospodovo ljubezen odgovorimo z nezvestobo in pomanjkanjem hvaležnosti.

Rad bi se zadržal pri besedah in odpotoval. Takoj pridem do zaključka, da kristjani ne smemo zapustiti tega vinograda, v katerega nas je postavil Gospod. Svoje moči moramo vložiti v to delo, znotraj ograje, delati v stiskalnici, in ko se konča naporno delo dneva, počivati v stolpu. Če se pustimo premagati udobju, bi bilo enako, kot da bi Kristusu odgovorili: Ah, moja leta so zame, ne zate. Nočem se odločiti, da bi obdeloval tvoj vinograd.

Gospod nam je podaril življenje, čute, sposobnosti, neštete milosti: in nimamo pravice pozabiti, da smo delavci, med mnogimi na tem posestvu, na katerega nas je postavil On, da bi sodelovali pri nalogi, da drugim prinašamo hrano. Naše mesto je tukaj, znotraj teh meja; tukaj smo, da se dnevno razdajamo skupaj z Njim in mu pomagamo pri njegovem odrešenjskem delu.

Dovolite mi, da vztrajam: tvoj čas zate? Tvoj čas za Boga! Morda po Gospodovem usmiljenju ta sebičnost še ni vstopila v tvojo dušo. To ti govorim zato, če boš morda kdaj čutil, da tvoje srce omahuje v Kristusovi veri. Takrat te prosim — Bog te prosi — za zvestobo v tvojem prizadevanju, da obvladaš napuh, zajeziš domišljijo, da si ne dovoliš lahkomiselnosti in ne odideš daleč stran, da ne pobegneš.

Tisti dninarji, ki so bili sredi trga, so imeli odveč cel dan; tisti človek, ki je skril talent v zemljo, je hotel zapravljati svoje ure; tisti, ki bi moral skrbeti za vinograd, gre drugam. Vsem je skupna nekakšna brezčutnost pred veliko nalogo, ki jo je Učitelj zaupal vsakemu kristjanu: da se zavedamo, da smo njegovo orodje in tako tudi ravnamo, zato da bi soodreševali skupaj z Njim; da razdamo vse svoje življenje v tej veseli daritvi, da se izročimo za dobro duš.

Po navadi zatrjujem, da obstajajo tri stvari, ki nas na zemlji napolnjujejo z zadovoljstvom in s katerimi si pridobimo večno srečo v nebesih: trdna, rahločutna, vesela in neizpodbitna zvestoba veri, poklicanosti, ki jo je vsakdo prejel, ter čistosti. Kdor se oprijemlje robidovja ob poti — čutnosti, napuha … — bo tam ostal po svoji lastni volji in če se ne popravi, bo nesrečen, ker je obrnil hrbet Kristusovi ljubezni.

Zopet potrjujem, da nas vse teži naša beda. Vendar pa nas ne sme nikoli privesti do tega, da bi šli mimo božje ljubezni, temveč nas mora spodbuditi, da se bomo zatekli k tej Ljubezni, da se bomo odeli s to božjo dobroto, kakor so si nekoč vojščaki nadeli svoj oklep: tisti ecce ego, quia vocasti me — računaj name, tukaj sem, ker si me klical — je naša obramba. Ne smemo se oddaljiti od Boga, ker smo odkrili svoje šibkosti; spopasti se moramo s svojo bedo prav zato, ker Bog zaupa v nas.