Seznam točk

Te trenutke pogovora pred Gospodom bom nadaljeval z nekim zapiskom, ki sem ga uporabil že pred leti, in ki ohranja vso svojo aktualnost. Takrat sem povzel nekaj misli Terezije Avilske: “Vse je nič, in še manj kot nič, kar se konča in ni všeč Bogu.” Ali razumete, zakaj duša nič več ne okuša miru in vedrine, ko se oddalji od svojega cilja, ko pozabi, da jo je Bog ustvaril za svetost? Potrudite se, da ne bi nikoli izgubili tega nadnaravnega gledanja, niti v času razvedrila ali počitka, ki je v življenju vsakogar tako potreben kakor delo.

Kot sad najsvobodnejše pobude, ki jo izvršujete v časnih dejavnostih, lahko dosežete vrhunec vašega poklicnega dela ali uspete priti do najodmevnejših dosežkov; toda če boste zapostavili ta nadnaravni čut, ki mora biti na čelu vseh naših človeških opravil, boste žalostno zgrešili pot.

Borite se proti temu pretiranemu razumevanju, ki ga vsakdo ima do samega sebe: bodite zahtevni do sebe! Včasih preveč mislimo na zdravje; na počitek, ki ne sme manjkati, saj ga potrebujemo, da bi se vrnili na delo s prenovljenimi močmi. Toda ta počitek — to sem zapisal že pred mnogimi leti — ne pomeni, da ne delamo nič, ampak da se razvedrimo z dejavnostmi, ki zahtevajo manj napora.

Spet drugič se z lažnimi izgovori preveč prepustimo udobju in pozabimo na blagoslovljeno odgovornost, ki sloni na naših ramenih; zadovoljimo se s tem, da naredimo le najnujnejše, pustimo se premamiti premišljenim nesmislom, da bi lahko stali križem rok, medtem ko Satan in njegovi zavezniki delujejo brez predaha. Pozorno poslušaj in premišljuj, kar je napisal sveti Pavel kristjanom, ki so opravljali delo služabnika: poudarjal je nujnost tega, da ubogajo svoje gospodarje, ne zaradi videza, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak kot Kristusovi sužnji, ki iz srca izpolnjujejo božjo voljo. Služíte z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem. Kako dober nasvet tudi zate in zame!

Prosímo našega Gospoda Jezusa Kristusa za razsvetljenje in rotimo ga, naj nam pomaga v vsakem trenutku odkrivati ta božji smisel, ki naš poklic spreminja v gibalo, na katerem temelji in se giblje naša poklicanost k svetosti. V evangeliju lahko preberete, da je bil Jezus znan kot faber, filius Mariae, delavec, Marijin sin; tudi mi moramo v svetem ponosu z dejanji dokazati, da smo delavci, delavni moški in ženske!

Ker se moramo vedno obnašati kot božji odposlanci, se moramo močno zavedati, da mu prav nič zvesto ne služimo, kadar opustimo svojo nalogo; kadar z drugimi ne delimo truda in požrtvovalnosti ob izpolnjevanju poklicnih dolžnosti; kadar nas lahko označijo za brezdelne, nezanesljive, lahkomiselne, neurejene, lene, nekoristne … Kajti kdor zanemarja te na videz manj pomembne obveznosti, bo težko zmagal v tistih v notranjem življenju, ki so nedvomno težje. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem.

Dovolite mi, da vam vedno znova zaznamujem pot, za katero Bog pričakuje, da jo bo prehodil vsak od nas, kadar nas kliče, naj mu služimo sredi sveta, da bi posvečevali in se posvečevali preko običajnih opravil. Z velikanskim čutom za zdravo pamet in obenem navdan z vero je sveti Pavel učil, da je v Mojzesovi postavi pisano: ne zavezuj gobca volu, kadar vŕši žito. In sprašuje se: Mar Boga skrbi za vole? Ali ne pravi tega predvsem zaradi nas? Kajti zaradinas je pisano, da mora tisti, ki orje, orati v upanju, in tisti, ki vŕši, v upanju, da ima delež.

Krščansko življenje nikoli ni bilo omejeno na moreč splet obveznosti, ki dušo podvrže zagrenjeni napetosti, temveč se okoliščinam vsakega posameznika prilega tako kakor roki rokavica. Hkrati zahteva, da ne bi ob opravljanju naših običajnih opravil, velikih in majhnih, ob molitvi in mrtvičenju, nikoli izgubili nadnaravnega gledišča. Pomislite na to, da Bog strastno ljubi svoja ustvarjena bitja; kako naj dela osel, če mu ne dajo jesti, če nima na voljo nekaj časa, da si opomore, ali pa če se zaradi pretiranih udarcev zrahlja njegova čvrstost? Tvoje telo je kakor osliček — in osliček je bil v Jeruzalemu prestol Boga — ki te na svojem hrbtu nosi po božjih stezah na zemlji: potrebno ga je obvladovati, da ne bi zašel stran od božjih poti, ter ga spodbujati, da bo njegov drnec tako vesel in živahen, kot lahko pričakujemo od mladega oslička.